So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj interneta. So podjetja pripravljena?
Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli S prihodom digitalizacije in fintech podjetij, ki klasičnim bankam na določenih področjih poslovanja pomenijo vse večjo konkurenco, so banke pred izzivom, kako digitalizirati storitve in vpeljati nove ter tako izboljšati celotno uporabniško izkušnjo.
Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Banke svojim strankam ponujajo vse boljšo uporabniško izkušnjo pri opravljanju digitalnih storitev tudi zaradi prihoda fintech podjetij.
Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je družinskih podjetij, ki preživijo prenos na tretjo generacijo, malo. Nekaterim spodleti že prenos na drugo generacijo.
Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih industrijskih obratih, operaterji elektroenergetskih omrežij lahko z baterijo za kratek čas nadomestijo izpad elektrarne, lokalne skupnosti pa jih uporabijo pri izpadih zaradi vremena
Komentar

Izgubljene priložnosti slovenskega visokošolskega sistema

Čas branja: 5 min
14.02.2017  09:25
Imamo ogromno fakultet in na fakultetah ogromno študentov, ki sploh ne vedo kaj bi sami s sabo, jih tematika ne zanima, niso pripravljeni študirati in zares zagristi v študij (v delo pa še manj). Kaj lahko naredimo?

Obveščaj me o novih člankih:  

Brezplačno terciarno izobraževanje, ki ga ponuja Evropa in posebej Slovenija, je zagotovo velika dodana vrednost družbe. Višja izobrazbena struktura mogoča širši družbeni napredek, razvoj, razumevanje in ne nazadnje višjo življenjsko raven.

V Sloveniji imamo dejansko drugi najvišji delež vpisane srednješolske populacije na univerzo (takoj za Dansko). Praktično vsak drugi srednješolec gre na faks, a ekonomisti vemo, da se mejna koristnost dobrin z njihovim dodajanjem postopoma tudi manjša.

Kaj to pomeni? Ali res vsak dodatno fakultetno izobraženi k temu doprinaša? Ali mora res »vsak« imeti opravljeno fakulteto? Tudi tisti, ki se mu ne da študirati? Tisti, ki ima raje »umazane roke« ali tisti, ki mu knjige sploh ne ležijo? Ker to od njega pričakujejo starši ali ker so ga tako usmerili? Morda pa fakultete kdo sploh ni sposoben narediti?

Torej, imamo problem. Imamo ogromno fakultet in na fakultetah ogromno študentov, ki sploh ne vedo kaj bi sami s sabo, jih tematika ne zanima, niso pripravljeni študirati in zares zagristi v študij (v delo pa še manj). Študentski status je (v primerjavi z drugimi državami in deli sveta; ZDA, Azijo) udoben, ugoden, z veliko pravicami, možnostmi. Lahko traja tudi precej dolgo, z obvodi tudi zelo dolgo (tudi preko 30. leta).

Na drugi strani pa imamo državo; tog sistem, ki spodbuja prehodnost in jo celo nagrajuje. S svojimi administrativno-zakonskimi zahtevami postavlja prepleteno trdnjavo, ki jo je zaradi soodvisnosti z ostalimi zakoni, načeli vladajočih političnih strank in organizacij (skoraj) nemogoče premakniti ali spremeniti (če odmislim kozmetične popravke).

Ena od posledic navedene situacije je, da sistem visokega šolstva ne opravlja več ene od svojih temeljnih nalog; to je selekcije dobrih kadrov. Takih, ki bodo lahko prevzemali zahtevnejše in kompleksnejše naloge in zahtevnejše funkcije. Delodajalci so tako izgubili semafor, ki jim je pomagal »selekcionirati« med stotinami prijav na določeno (pisarniško) delovno mesto.

Določene razlike med visokošolskimi institucijami še vedno obstajajo, predvsem med vedami in vedno manj med fakultetami iste smeri. To pa zato, ker se so se potrebe na trgu dela in poslovno okolje v zadnjih letih zelo močno spremenile, fakultete pa še vedno med seboj konkurirajo po starih merilih ocenjevanja in izvajanja učnega procesa. Delodajalci zato vedno več poudarka dajejo neformalnim oblikam dela, izven šolskim dejavnostim, priporočilom in predvsem delovnim izkušnjam.

Je bil morda star sistem izobraževanja boljši? NE, nikakor! Dejansko so profesorji v sam proces »vlagali« mnogo manj. Predavanja, lahko rečem, da so bila daleč od interaktivnih (v mojem prvem letniku na Ekonomski fakulteti v prvem letniku sta bili dve skupini po 600 ljudi!), dostop do znanja, podpore in informacij je bil mnogo težji (imeli smo na voljo tistih nekaj knjig), profesor pa je bil takoj pod bogom (potem dosti časa nič). Ko je na fakulteto prišel gost s prakse ali uspešen podjetnik/gospodarstvenik, so bile predavalnice nabito polne. Ekskurzije v delovno okolje so bile prava redkost.

Kaj je bilo torej drugače? Bila je velika selekcija! Za uspešen zaključek šole si moral torej dokazati neke spretnosti, bodisi vztrajnost, inteligenco, iznajdljivost ali kaj drugega. Če se samo spomnim svoje generacije šolanja na fakulteti okrog leta 1998; takrat se nas je v prvi letnik vpisalo približno 3000 (rednih in izrednih) študentov in končalo (v roku) okoli 300. In to je tista ključna razlika, ki jo danes sistem ne opravi - selekcija.

Danes imamo po mojem videnju sistem neskončnih možnosti. Sistem, v katerem moramo študente motivirati, da se izobražujejo. Na »pladnju« jim prinašamo najboljše govorce, predavatelje in metode dela, ki pridejo samo zaradi njih, v svojem prostem času in večinoma brezplačno. (Brezplačnih) dogodkov in izobraževanj je ogromno!

Večini študentom (če ni obvezno oziroma nagrajeno z dodatnimi točkami) pa se jim še do predavalnice ne ljubi, da bi jim prisluhnili. V trenutku, ko snovi ni na prosojnicah, je ne najdejo ali ne razumejo. Raje napišejo e-mail predavatelju in želijo individualno razlago. Knjig itak »skoraj« ne kupujejo. Čim jih na predavanjih ne motiviramo ali delujemo interaktivno, raje potegnejo »mobilca« in »malo posrfajo«, če je kaj novega. SI torej res želijo znanja? Morda rabijo samo papir, za starše.

Lahko morda dvignemo pričakovanja in zahtevnost izpitov? Ne, ker bi jih naredilo samo 5-10 odstotkov (tako kot včasih) in to ni sprejemljivo. Ostali bi sami! Lahko uvedemo šolnine? Nikakor, zgodil bi se revolt, ulica! Kaj pa profesorji? Naj bomo »usmerjeni in sodelujemo s prakso«, da bomo lahko predavali realne in uporabne stvari? Ne, presojajo nas po objavah v znanstvenih revijah. To trenutno tudi ni družbeno sprejemljivo. Naj samo izvajamo raziskave in objavljamo v vrhunskih znanstvenih revijah? Žal ne gre. Ni denarja, »to itak ni koristno«. Pa še »dolgočasni« smo. Naj samo predavamo »po knjigah«? Ali je to smisel mojega dela? Kam naj se torej usmerimo? Kje je naša dodana vrednost?

Kje torej začeti odvijati ta gordijski vozel, da se bo zgodila sprememba? Možnosti (začetka) sprememb je seveda več. Zagotovo so spremembe potrebne na več nivojih. Na nivoju sistema, zakonodaje, izvajalcev in študentov. Pa poglejmo nekaj idej.

Začnimo pri sebi. Najprej bo na institucijah treba ugotoviti in identificirati svojo dodano vrednost; torej pozicioniranost in usmeritev (v prihodnost, ko bodo naši »izdelki« prešli na trg dela«). Temu bi morala slediti delitev študijskih mest in financiranje programov. Treba bo najti nov način posredovanja znanja, ob vseh tehnoloških in drugih inovacijah na različnih področjih življenja, se sistem šolanja v zadnjih 100 letih ni skoraj nič spremenil.

Potrebne kompetence in načini dela prihodnosti pa so zelo drugačni in tukaj je žal treba eksperimentirati. Uporabljati »vitko inoviranje«. In temu so bo moral spremeniti tudi zakonodajni sitem, akreditiranje, certificiranje… Cikli sprememb bodo morali biti vse hitrejši.

Na drugi strani pa bomo potrebovali motivirane posameznike. K »motivaciji« pa naj bi prispevala tudi razumna šolnina, ker se ob današnjih pogojih preprosto ne da izvajati kakovostnih programov. Za socialno šibke in dovolj motivirane/uspešne študente, pa bi se razpisovale, bodisi štipendije oziroma bi bili ob uspešnem zaključevanju nagrajeni s povračilom šolnine.

Profesorji na fakultetah bi za določena obdobja (npr. 2-4 leta) določili svojo usmeritev (raziskovanje-predavanje-delo s prakso) in bili glede na dosežke tudi nagrajeni. Določili bi svojo specializacijo in po potrebi/želji rotirali.

Klasičnih predavanj bi bilo vedno manj, nadomeščala bi jih »srečanja«, kjer bi profesorji pri delu s študenti začeli zavzemati vlogo »mentorjev« ali »coachev«. V proces bi se vključevala sodobna IKT orodja, dosti bi delalo bi se na terenu/laboratoriju.

Vsak predmet pa bi se vsaj delno in v različnih oblikah navezoval na prakso in delo v realnem okolju. Skupine bi bile zmerne; ne prevelike, niti premajhne (med 20 in 40 študenti), take, ki bodo omogočale interaktivnost, skupinsko delo in mreženje.

V pedagoški proces bi morali biti kot predavatelji/mentorji vključeni praktiki, ki bi tako z neposrednim delom s študenti lahko identificirali potencialen kader. Študij pa bi se moral zaključevati s (čim bolj) aplikativnimi nalogami. Poudarek bi bil torej v smeri »učne izkušnje«, ki jo bo študent prejel tekom študija. Tako bi imeli tudi več start-up in akademskih spin-off podjetij. Akademski inkubatorji pa bi morali pri tem odigrati svojo mentorsko in podporno vlogo.

Mnogo lažje je seveda napisati kot izvesti… a nekaj tovrstnih aktivnosti se v obstoječi sistem že uvaja. Vsak po svoje in po malem. S temi in podobnimi idejami smo na Fakulteti za Management lani prvič pričeli izvajati Magistrski študijski program Inoviranje in podjetništvo, ki naj bi bil usmerjen v prihodnost, v prakso (usmeritve so seveda močno povezane s smermi študija). Čas pa bo pokazal, kakšno vlogo in obliko bo zavzel visokošolski sistem v prihodnosti.

Naj zaključim razmišljanje s citatom enega od slušateljev zadnje okrogle mize z gosti iz serije Štartaj Slovenija. »Ko se bil majhen, mi je mama govorila naj se učim, da bom dobil službo. Danes jaz svojim otrokov govorim naj se učijo, da si bodo službo lahko ustvarili! Torej da bodo uspešni podjetniki.«

Prof. dr. Mitja Ruzzier, vodja katedre podjetništvo, ​​​Fakulteta za Management, Univerza na Primorskem.



Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja

Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je...

Posel 2030
Tehnologija
Tehnologija So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo?

Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj...

Posel 2030
Energetika
Energetika Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije

Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih...

Posel 2030
Finance
Finance Facebook z libro vstopa na trg kriptovalut in digitalnih plačil

Facebook cilja tako na uporabnike, ki si želijo dobre plačilne izkušnje, kot na skoraj dve milijardi ljudi, ki sploh nimajo bančnih...

Posel 2030
Prihodnost mobilnosti
Prihodnost mobilnosti Mobilnost 2030: Pametna mesta so pešcem in kolesarjem prijazna mesta 3

S prihodnostjo mobilnosti v mestih se veliko ukvarjajo predvsem ponudniki vozil in informatiki, ni pa nujno, da so njihove rešitve...

Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Digitalizacija vpliva na prihodnost dela: Podjetja so pred pomembnim izzivom

Prihodnost dela prinaša korenite spremembe pri dojemanju, kaj sploh pomeni delovno mesto, s tem pa se spreminja tudi način dela in odnos...