So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj interneta. So podjetja pripravljena?
Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli S prihodom digitalizacije in fintech podjetij, ki klasičnim bankam na določenih področjih poslovanja pomenijo vse večjo konkurenco, so banke pred izzivom, kako digitalizirati storitve in vpeljati nove ter tako izboljšati celotno uporabniško izkušnjo.
Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Banke svojim strankam ponujajo vse boljšo uporabniško izkušnjo pri opravljanju digitalnih storitev tudi zaradi prihoda fintech podjetij.
Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je družinskih podjetij, ki preživijo prenos na tretjo generacijo, malo. Nekaterim spodleti že prenos na drugo generacijo.
Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih industrijskih obratih, operaterji elektroenergetskih omrežij lahko z baterijo za kratek čas nadomestijo izpad elektrarne, lokalne skupnosti pa jih uporabijo pri izpadih zaradi vremena

Slovenec, ki je zavrnil veliko gotovine in izbral izziv

Čas branja: 11 min
15.04.2015  09:46
Naš glavni motiv niso finance, ampak ustvarjalna ambicija, pravi profesor na Stanfordu Jure Leskovec, ki se je pridružil trenutno najbolj vročemu spletnemu podjetju Pinterest, potem ko mu je prodal svoj start-up.
Slovenec, ki je zavrnil veliko gotovine in izbral izziv

Obveščaj me o novih člankih:  
Jure Leskovec dodaj
Stanford dodaj
Pinterest dodaj
Google dodaj
Yahoo dodaj

Štiriintridesetletni Jure Leskovec, že šesto leto profesor na elitni ameriški univerzi Stanford, prestopa v podjetniške vode. Kot eden od najbolj priznanih strokovnjakov za analize velikih količin podatkov s spletnih družabnih omrežij je v začetku leta prodal svoje zagonsko podjetje Kosei trenutno najbolj vročemu spletnemu podjetju Pinterest, v katerem želijo z Leskovčevo pomočjo izboljšati učinkovitost ciljnega oglaševanja. S profesorjem smo se pogovarjali med njegovim obiskom v Ljubljani.

Kako se razpleta prodaja vašega start-upa?

V Pinterest smo vključili ekipo in produkt, ki smo ga delali v Koseiu, vsi moji sodelavci že delajo tam, jaz sem začel 1. aprila. Naslednji dve leti bom imel dve službi. Tri dni na teden bom delal v Pinterestu, dva dni pa na Stanfordu, kjer še vedno vodim svojo raziskovalno skupino. Po poteku teh dveh let pa se bom predvidoma vrnil k profesuri na Stanford.

Drugače kot v preostalem delu ZDA in v Evropi so v Silicijevi dolini konkurenčne klavzule prepovedane - to pomeni, da se da zelo hitro delati in da se ljudje in informacije neovirano in hitro pretakajo. Hitro izveš, kakšna je izkušnja na Googlu, kaj se dogaja na Yahooju, kaj mislijo na Facebooku ...

Kako je videti delovni ritem v Pinterestu?

Zelo drugačen, to je moja prva prava »služba«, prvič v življenju imam šefa, vseeno pa bo moja vloga zelo svobodna, s svojo skupino bom v podjetju vskočil tam, kjer bodo potrebovali specifično tehnično znanje o statističnem modeliranju uporabnikov, sistemih za priporočanje in spletno oglaševanje.

Kakšen občutek imate o vašem novem podjetju?

Super, majhno in zelo prijazno je, približno 400 zaposlenih, okoli 200 inženirjev. Všeč mi je, kako skozi podjetje pronicajo kultura, osebnost in značaj ustanovitelja Pinteresta Bena Silbermana. To je seveda značilno za vsako podjetje, on pa je drugačen od na primer Facebookovega Marka Zuckerberga, ki je zelo kompetitiven in agresiven poslovnež. Silberman je bolj razmišljujoč in prijazen do okolice, zelo skrbi za to, da se ljudje počutijo sprejete, da se imajo dobro in da ni prazne tekmovalnosti.

Kaj pa samo podjetje?

Pinterest je kot najhitreje rastoča spletna skupnost v zanimivem razvojnem obdobju, zaradi velikanske rasti uporabnikov je zelo veliko analitičnih problemov, predvsem glede zagotavljanja nadaljnje rasti in pridobivanja novih uporabnikov. Hkrati podjetje začenja monetizacijo, načine služenja denarja.

Registriral sem se in izbral pet »pinov«, ki me bolj zanimajo. Kaj lahko pričakujem?

Pinterest je aplikacija, ki uporabnikom omogoča odkrivanje nečesa novega na področjih, ki jih zanimajo, skozi različne »pine« - na primer recepte, arhitekturo, modo, motorje, potovanja ... Na primer, dekleta zanimajo modni slogi, žene najdejo zanimive recepte, moški načrtujejo potovanja, arhitekti zanimivo notranjo opremo... Pinterest tako ni klasično družabno omrežje, ampak sistem, ki povezuje ljudi z njihovimi željami, stvarmi, ki bi jih radi počeli v prihodnosti. Pinterest uporabnikom omogoča, da te stvari odkrijejo, jih organizirajo, shranijo in pozneje tudi naredijo. Oglaševanje je v Pinterestu zelo »naravno«. Je dodana vrednost, ki se pojavi takrat, ko uporabnik oglas potrebuje oziroma kaže interes za storitev ali izdelek. Ko se na primer zanimate za potovanje v Toskano, se pojavi oglas, ki subtilno predlaga na primer za vas zanimiv hotel. Oglas ni mašilo ali distrakcija, ampak dodana vrednost, ki se vklaplja v uporabniško izkušnjo.

Je bila podjetniška kultura v Pinterestu razlog, da ste se odločili zanj?

Kosei je imel dve ponudbi, eno od velikega, tehnološko zrelega podjetja in drugo od Pinteresta, mladega, agilnega start-upa. Ponudba prvega je bila finančno zelo mamljiva, saj so nam ponujali veliko gotovine. Pinterestova ponudba je bila izzivalnejša in bolj tvegana v smislu opcijskih delnic. Na koncu smo se raje kot za udobno službo v starem podjetju z ustaljenimi strukturami in natančno določenimi problemi odločili za zdravo, pozitivno tveganje. Tako smo se odločili tudi zato, ker naš glavni motiv vseeno ni zaslužek, ampak ustvarjalna ambicija, da za seboj pustimo sled in naredimo nekaj dobrega, kar bo uporabljalo na stotine milijonov ljudi po svetu. Usoda Pinteresta je bolj negotova, po drugi strani pa bomo imeli pri njej veliko večjo vlogo in odgovornost. Uspešen in uporaben Pinterest je tisto, zaradi česar v resnici delamo to, kar delamo, in zaradi česar so stvari res zanimive. Prav tako je hitro postalo jasno, da bomo svojo vizijo hitreje uresničili v podjetju, pri katerem ne gre le za prodajo, ampak nekakšno združitev: čeprav je Pinterest 40-krat večji od Koseia, se viziji obeh podjetij odlično dopolnjujeta.

id-leskovec-jure-014-jm.1427968251.jpg.w.600px.jpg
Foto: Jure Makovec

Kakšna je dinamika prodaje vašega start-upa?

V računalniških podjetjih se ne kupujejo le podjetja, ampak tudi ekipa, ki stvari integrira in prinese svoje znanje. Običajna struktura posla je, da se na začetku dogovoriš za kupnino ali v gotovini ali v delnicah, potem v prihodnjih letih pa vsak mesec dobiš del te kupnine. To pomeni, da bomo podjetje dokončno prodali šele po štirih letih in le, če bomo prihodnja štiri leta delali za Pinterest. Če pred tem odidemo, bomo na mizi pustili del kupnine. Kupnina ponavadi ni določena v dolarjih, ampak v delniških opcijah podjetja, ki te je kupilo, torej v fiksni nakupni ceni delnic tega podjetja. Če cena delnice zraste nad to nakupno ceno, potem smo ustvarili dobiček, če upade, pa nismo naredili ničesar. Kot vidim, so Američani ta sistem izpilili do popolnosti, mehanizmi in vzvodi so nastavljeni tako, da se vsakomur splača čim bolje delati in potruditi, da bo podjetje res uspešno.

Glavno raziskovalno vprašanje ekipe Kosei, ki ga boste praktično razvijali v Pinterestu, je, kako pomagati ljudem, da najdejo stvari, za katere ne vedo, da jih iščejo oziroma imajo o tem le grobo idejo. Kako drugačen bo Pinterest čez štiri leta?

Naša misija bo dopolnjena, če uporabnikom kar najbolj olajšamo odkriti in uresničiti njihove želje. Cilj je, da uporabniki najdejo stvari, za katere niti ne vedo, da obstajajo. Na primer, zanimiv recept za zdravo sladico ali pa prikupen dežni plašč. Pinterest se bo verjetno razvijal tako, da bodo »pini« postali vsebinsko veliko bogatejši, bolj interaktivni, dinamični, kompleksni in zanimivejši ter čim bolj ažurni. Oglaševalci bodo promovirali izbrane pine, ki bodo na portalu pokazani večkrat, kot bi bili sicer »organsko«.

Leta 2009 je bila v Silicijevi dolini rahla kriza, zdaj pa spet doživlja poslovno ekspanzijo. Verjetno se bo enkrat spet pregrelo, čeprav vsi zatrjujejo, da so pazljivi. Silicijeva dolina je pač dežela priložnosti, v kateri je sicer treba imeti nekaj sreče, ni treba biti najmočnejši, je pa fino, da je človek vsaj malo pameten.

Ni nevarno, da postane portal preveč »reklamen«?

Zelo pazimo, da ne bi s tem okrnili uporabnikove izkušnje oziroma da ne bi z oglaševanjem preveč pritisnili. Zdaj gre bolj za vsebinsko rast kot za finančno uspešnost podjetja.

S spletno navigacijo povezave produktov ter iskanjem najbližje poti med njimi in porabniki ste se znanstveno ukvarjali že na Stanfordu.

Da, delali smo »omrežje izdelkov«, v katerem je vsako vozlišče izdelek, potem pa smo odkrivali različne povezave med temi izdelki. Prvi tip povezave je bil »nadomestnost«, drugi pa »komplementarnost«. Če na primer uporabnik gleda beležke, so druge beležke »nadomestne« oziroma izmenljive, ko se enkrat odloči za konkretno beležko, pa iščemo dopolnjujoče produkte, to so lahko na primer svinčniki, radirke, barvice in druge potrebščine, ki sodijo zraven beležke. Ta tehnologija omogoča navigacijo med množico izdelkov in izboljša relevantnost priporočil uporabnikom.

leskovec-jure-016-jm.1427966704.jpg.o.600px.jpg
Foto: Jure Makovec

Ste omrežje izdelkov uporabljali tudi v Koseiu?

V Koseiu je bilo omrežje izdelkov naša glavna tehnologija. Ko smo jo demonstrirali podjetju Walmart, največji svetovni trgovski verigi, so takoj hoteli delati z nami. Walmart je bil naša prva stranka.

Kosei ste z Lanceom Riedlom, strokovnjakom za področje strojnega učenja, ustanovili lani spomladi in ga prodali že po pol leta - ste to načrtovali?

Sploh ne. Z Riedlom sva se srečala na neki zabavi in se začela pogovarjati o tem, kako slaba so danes priporočila na spletu in kako nas isti oglasi zasledujejo tedne in tedne. Hitro sva se začela pogovarjati z morebitnimi strankami in veterani v industriji ter piliti svojo idejo. Imela sva dobro intuicijo, kaj želiva, vendar v začetku ni bilo povsem jasno, kaj je prava težava, čigavo težavo rešujemo, kako jo rešujemo, zakaj bodo podjetja pripravljena to kupiti, kako se bo naša rešitev umestila v celoten ekosistem... Zato je v začetni fazi ustanavljanja podjetja zelo pomembno, da razmišljaš, poslušaš druge in absorbiraš. Opravila sva ogromno neformalnih pogovorov. Vrednost Silicijeve doline je prav v družabnem omrežju in pretoku informacij, ljudje si zelo pomagajo, brez težav si je mogoče izmenjevati izkušnje in ideje. Drugače kot v preostalem delu ZDA in v Evropi so v Silicijevi dolini konkurenčne klavzule prepovedane - ni omejitve za prestop in delo v konkurenčnem podjetju, to pa pomeni, da se da zelo hitro delati in da se ljudje in informacije neovirano in hitro pretakajo. Hitro izveš, kakšna je izkušnja na Googlu, kaj se dogaja na Yahooju, kaj mislijo na Facebooku ...

Kako boste uredili svoje raziskovalno sodelovanje s konkurenčnimi podjetji?

Zdaj imam nekako dve službi. Facebook, Twitter, Yahoo in LinkedIn, s katerimi sodelujemo na Stanfordu, sem obvestil o svojem »prestopu« ter o konfliktu interesov, ki je nastal - imam dostop do podatkov v omenjenih podjetjih, a hkrati lastniški delež v Pinterestu, ki je konkurenčno podjetje. Na moje presenečenje so odgovorili, da si želijo še sodelovati. Tako prek Stanforda še vedno sodelujem z omenjenimi podjetji in hkrati delam na Pinterestu. Sliši se malo čudno, a v Silicijevi dolini je vse mogoče.

Gre za veliko zaupanje.

Seveda, a vse drugo le zavira razvoj. Če pa bi kakorkoli prelomil to zaupanje, bi bile posledice - ameriški pravosodni sistem zelo dobro deluje, pri njih stvari ne zastarajo.

Model, ki poskuša posnemati, kako naj se odloča sodnik, bolje napoveduje morebitno nadaljnjo kriminalnost od človeka.

Internetna podjetja, ki niti še ne ustvarjajo dobičkov, so na trgu zelo veliko vredna. Tržna kapitalizacija Pinteresta je bila sredi marca ocenjena na pet milijard dolarjev, teden dni pozneje pa že na neverjetnih 11 milijard. Imajo ta podjetja res tak potencial ali se napihuje nov balon?

V šali bi lahko rekel, da smo s prodajo Koseia podvojili vrednost Pinterestu. Seveda nenehno obstaja bojazen, da se trg pregreva, po drugi strani pa obstajajo zgodovinski primeri - Facebook, Twitter, WhatsApp, LinkedIn in drugi -, pri katerih je zelo jasno, kako hitro je raslo število njihovih uporabnikov in kje so danes njihovi prihodki. Če bi Pinterest razvojno zastal, seveda ni vreden 11 milijard. Zdaj je približno tako velik kot Twitter, katerega tržna kapitalizacija je 23 milijard dolarjev. Pinterest mora rešiti kar nekaj nalog, da bo uresničil svoj potencial. Na primer zrasti na mednarodnih trgih in ob predominantno ženskem občinstvu osvojiti tudi moško.Leta 2009 je bila v Silicijevi dolini rahla kriza, zdaj pa spet doživlja poslovno ekspanzijo, ljudje so veseli in zadovoljni, sonce sije na nebu in v glavah. Verjetno se bo enkrat spet pregrelo, čeprav vsi zatrjujejo, da so pazljivi. Silicijeva dolina je pač dežela priložnosti, novodobno nahajališče zlata, v katerem je sicer treba imeti nekaj sreče, ni treba biti najmočnejši, je pa fino, da je človek vsaj malo pameten.

Kako etično občutljiva je vaša uporaba spletnih sledi velike množice uporabnikov?

Za nas je to vprašanje zelo pomembno. Pri raziskavah nas ne zanima točno neka konkretna oseba (njeni osebni podatki), ampak le digitalna vsebina spletne osebe, zapis njenih akcij. Vsak projekt, v katerem delamo s človeškimi podatki, pošljemo v odobritev univerzitetni etični komisiji, ki naše predloge prouči z istimi merili kot medicinske raziskave, ko recimo na ljudeh preizkušajo nova zdravila. Raziskovalna vprašanja, ki jih postavljamo, zajemajo celotno populacijo. Ker gre za velikanske količine podatkov, jih nikoli ne gledamo »na roke«. Obdelujemo jih z algoritmi, računalnik jih agregira in izloči, te rezultate pa proučujemo mi.

Lahko ponazorite s konkretnim primerom?

Trenutno delamo z neko neprofitno organizacijo, v kateri svetovalci psihologi prek SMS-sporočil pomagajo ljudem v stiski, depresiji, na robu samomora. Analiziramo nekaj milijonov teh sporočil, vsa so anonimizirana. Razviti želimo sistem, ki bo avtomatsko identificiral uspešne svetovalne seanse, ko pogovor osebi v stiski res pomaga. Premiki v znanosti se zgodijo takrat, ko nekaj doslej nevidnega postane vidno. Mi prek digitalnih sledi proučujemo pojave, ki so okoli nas že milijone let, a so bili doslej tako rekoč nevidni, ker jih je bilo težko zajeti - edini način je bilo anketiranje na terenu, ki je drago in počasno. Zdaj pa jih prek tehnologije vidimo in zato lahko naredimo nekakšen »kvantni« preskok v njihovem razumevanju.

Z analizo poskušate pomagati tudi sodnikom.

Analizirali smo dva milijona sodnih primerov v predkazenskem postopku, v katerem se sodnik odloča, ali naj osumljenca pošlje v zapor ali naj ga za varščino izpusti na prostost, s tem pa tvega, da bo ta oseba naredila novo kriminalno dejanje ali zbežala. Analiza je nedvoumno pokazala, da je algoritem za 60 odstotkov boljši oziroma objektivnejši od sodnikove presoje. Pokazalo se je, da se sodniki preveč opirajo na zunanje značilnosti in vedenje obsojenca ter tako sprejemajo neoptimalne odločitve. Pri tem seveda ne gre za to, da bi računalniki nadomestili sodnike, ampak da bi jim pomagali pri odločanju. Za zdaj se pogovarjamo, da bi naš sistem pomagal sodnikom v zvezni državi New York.

Univerza Stanford je že tako močno vpeta v start-up podjetništvo, da so se v tedniku New Yorker vprašali, ali je sploh še univerza.

Filozofija Stanforda glede ustanavljanja start-upov, da študenti in profesorji nekaj ustvarijo, ne more biti slaba. Nasprotno, to je nekaj odličnega, saj pomeni, da je nekdo odvisen sam od sebe, od svojega dela in da ne računa, da bo nekdo drug poskrbel zanj. Stanford spodbuja študente, da imajo aspiracijo in pogum. Upajo si pozitivno tvegati, niso prestrašeni. Zelo se tudi pozna, da računalništvo in sorodne tehnologije postajajo osrednji del univerze: 95 odstotkov vseh študentov, od antropologov do zgodovinarjev, posluša računalniške predmete.

Industrija se za stanfordske start-upe očitno zelo zanima.

Ponavadi so raziskave tiste, ki vodijo v nove start-upe. Naše raziskave so zelo relevantne, rešujejo realne težave in imajo vedno »kupca«, torej nekoga, ki te rešitve potrebuje. Seveda zahteva kar nekaj truda, da najdeš problem, ki je dovolj zahteven, velik in zanimiv, a takih je ogromno.

V Sloveniji so ena večjih težav znanosti prav raziskave zaradi raziskav.

Zdi se, da je slovenski sistem v začaranem krogu. Slovenci so zelo brihtni, tudi znajti se znajo dobro. Dokler je to znotraj Jugoslavije ali pa Avstro-Ogrske, še gre, v svojem domačem, družinskem krogu pa taka iznajdljivost nujno ne uspeva. Zdi se, da smo vsi tako premeteni, da na koncu goljufamo sami sebe.

Slovenci smo tako premeteni, da na koncu goljufamo sami sebe.


Je to mogoče preseči?

Skrajni čas je, da se vzamemo v roke. Menim, da so zadnje afere lepa priložnost, da se stvari temeljito razčistijo ...

... govorite o visokih honorarjih univerzitetnih profesorjev?

Na primer. Vsaj na Stanfordu za kaj takšnega ni niti najmanjših možnosti. Če imaš službo in si plačan stoodstotno, si pač plačan stoodstotno, ne moreš biti 200-odstotno. Če je dela za dva, ga je za dva, ne pa za enega, ki dela dvakrat več. Če se lahko nekdo dvakrat več potrudi, naj se potem vsi dvakrat več trudijo. Veliko tovrstnih odgovorov da zdrava kmečka pamet.

Kaj pa kronično slaba povezava med znanostjo in industrijo v Sloveniji?

Slovenska podjetja (mogoče nasploh evropska) pogosto mislijo, da lahko od univerze nekaj kupijo. Na primer zadnja tri leta na Stanfordu veliko delamo s Volkswagnom: prvič so naravnost povedali, kaj hočejo od nas, odgovorili smo jim, da to ni tisto, kar mi delamo najboljše, a so vseeno vztrajali in mi smo se prilagodili. Po dveh letih, ko smo obnovili sodelovanje, pa so rekli, da se ne želijo dogovoriti preveč konkretno in da bi raje videli, kako mi razmišljamo in delamo. Torej nam je uspelo tudi staro evropsko podjetje »naučiti«, kako se dela z univerzo.Mislim, da je veliko praktičnih problemov, ki si zaslužijo daljši odnos in razmišljanje, sploh v inženirstvu, tehniki, naravoslovju. Seveda pa je treba v industriji imeti tudi prave sogovornike, odnosi se gradijo pet, deset let. Tudi v moji raziskovalni skupini je trajalo, da smo vzpostavili povezave in zaupanje z industrijo in seveda jih skrbno in spoštljivo negujemo. Verjamem, da je to mogoče spremeniti tudi v Sloveniji, razmisliti je treba, kaj so korenčki, in jih strateško postaviti, da se bo ljudem splačalo dobro delati in raziskovati. Mogoče ena misel: če bi si morali profesorji poletno plačo zaslužiti z raziskovalnimi projekti, bi gotovo bolj raziskovali.

Kako resno pogrešate »svoj« Šentjošt?

Čedalje bolj. Zelo intenzivno ohranjam stike s Slovenijo. Veliko truda vlagam v to. Rad bi pomagal stvari obrniti na bolje. Sodelujem v raziskovalni skupini za umetno inteligenco na Institutu Jožefa Stefana, tretje leto na fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko čez telekonferenco poučujem dva predmeta, tako da lahko stanfordske predmete poslušajo tudi slovenski študenti. Kolikor vem, so z njimi zadovoljni, pravijo, da je zelo težko in obsežno, a tisti, ki preživijo, dobijo močna znanja. Tega stika sem zelo vesel. Poleg tega smo pred letom dni ustanovili Ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo (ASEF), s katero želimo spodbuditi pretok in kroženje inteligence med Ameriko in Slovenijo. Začeli smo zelo organsko, od spodaj navzgor, lani smo imeli tri štipendiste, letos jih bomo imeli od šest do deset, na petih različnih univerzah, v šestih različnih raziskovalnih skupinah. Če bodo lahko Slovenci laže prehajali na ameriške univerze, se vračali s priporočilnimi pismi, bo iz tega veliko nastalo. Hkrati želimo omogočiti tudi mladim ameriškim Slovencem, ki bi radi spoznali slovensko kulturo, da pridejo za dva, tri mesece v slovenska podjetja na poletno prakso. To bi lahko imelo zelo dolgoročne pozitivne posledice.

leskovec-jure-018-jm.1427966691.jpg.o.600px.jpg
Jure Leskovec - Stanford, intervju; Ljubljana, Slovenija

27.03.2015

Foto: Jure Makovec

Slovenci v San Franciscu ste menda kar v tesnem stiku.

V San Franciscu je močna slovenska skupnost s Slovenskim kulturnim domom, dejavnim častnim konzulom, veliko je mladih, čeprav so Slovenci, tudi tisti, ki pridejo v ZDA, včasih malo zapečkarski. Veliko se družimo, fino bi bilo, če bi se še več. Omenjalo se je, da bi država poskušala sponzorirati start-up hišo, govorilo se je o nekaj sto tisoč dolarjih stroškov, vendar ne vem, ali bodo ti naši birokrati kdaj res zmogli storiti ta korak. To bi lahko imelo velikanski učinek za tako rekoč nič denarja. Nekako ni volje, ne znajo, vsakič znova se kar ustavi.



Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja

Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je...

Posel 2030
Tehnologija
Tehnologija So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo?

Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj...

Posel 2030
Energetika
Energetika Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije

Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih...

Posel 2030
Finance
Finance Facebook z libro vstopa na trg kriptovalut in digitalnih plačil

Facebook cilja tako na uporabnike, ki si želijo dobre plačilne izkušnje, kot na skoraj dve milijardi ljudi, ki sploh nimajo bančnih...

Posel 2030
Prihodnost mobilnosti
Prihodnost mobilnosti Mobilnost 2030: Pametna mesta so pešcem in kolesarjem prijazna mesta 3

S prihodnostjo mobilnosti v mestih se veliko ukvarjajo predvsem ponudniki vozil in informatiki, ni pa nujno, da so njihove rešitve...

Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Digitalizacija vpliva na prihodnost dela: Podjetja so pred pomembnim izzivom

Prihodnost dela prinaša korenite spremembe pri dojemanju, kaj sploh pomeni delovno mesto, s tem pa se spreminja tudi način dela in odnos...