Kako daleč so podjetja pri razvoju in uporabi tehnologije blockchain? Kako daleč so podjetja pri razvoju in uporabi tehnologije blockchain? Leta 2030 naj bi na novi tehnologiji veriženja blokov temeljilo od 10 do 20 odstotkov svetovnega gospodarstva. Kakšna pa je trenutna podjetniška praksa?
Protekcionizem ali ne, 5G prinaša nove poslovne modele Protekcionizem ali ne, 5G prinaša nove poslovne modele 5G bo poleg močno izboljšane odzivnosti omogočil predvsem nove poslovne modele in tudi tehnološke preboje. Samovozeča vozila bodo komunicirala s pametno infrastrukturo, urbana okolja bodo postala pametna mesta.
Kako za podjetje iztržiti čim več? Kako za podjetje iztržiti čim več? Nakupe in prodaje podjetij bodo v prihodnosti vse bolj krojili moderni mehanizmi določanja kupnine, ki so že uveljavljeni na zahodnih kapitalskih trgih, njihovo razumevanje pa je zato ključno za uspešna pogajanja in maksimiranje dosežene cene.
Lekcija iz odgovorne proizvodnje in porabe Lekcija iz odgovorne proizvodnje in porabe Trajnostni učinek krožnega gospodarstva kot konkurenčna prednost v očeh okoljsko ozaveščenih porabnikov
Strah pred disrupcijami je lahko bolj škodljiv od disrupcij samih Strah pred disrupcijami je lahko bolj škodljiv od disrupcij samih Na velike spremembe se ne odzivajte prehitro, pomembno pa je, da se odzovete nanje. Raje se osredotočite na sprejemanje pomembnih strateških odločitev, potrebnih za krepitev svojega podjetja.

Igor Drstvenšek: Kdaj si bomo tiskali obleke, igrače, stroje...

Čas branja: 9 min
06.10.2014  15:32
Kako bo 3D-tiskanje spreminjalo življenje in posel - z Igorjem Drstvenškom z mariborske strojne fakultete, kjer so prvi tiskalnik kupili že pred 12 leti.

Igor Drstvenšek je v okviru omrežja za hitro prototipiranje in inovativne tehnologije RAPIMAN že leta 2007 pripravil prvo mednarodno konferenco o dodajalnih tehnologijah, med katere sodi tudi 3D-tiskanje. Sredi letošnjega oktobra bo organiziral že peto takšno mednarodno srečanje, ki bo tokrat na Dunaju. Kariero je začel v celjskem podjetju Libela, kjer se je ukvarjal z računalniškim konstruiranjem in računalniško vodeno proizvodnjo. Po opravljenem magisteriju je kot raziskovalec gostoval na nemški univerzi v Erlangnu in na tehniški univerzi na Dunaju, po doktoratu pa se je zaposlil na mariborski fakulteti za strojništvo, kjer vodi laboratorij za dodajalne tehnologije in predava o proizovodnih tehnologijah. Leta 2006 je spodbudil proizvodnjo prvega vsadka z dodajalnimi tehnologijami, doslej pa je sodeloval že pri več desetih projektih oblikovanja maksilofacialnih in lobanjskih vsadkov. Z njim smo govorili o pohodu 3D-tiska v vsakdanje življenje, proizvodnjo in medicino.

JMP-0122.1412267703.jpg.o.600px.jpg
V desetih letih bi že lahko pričakovali dovolj širok trg tiskalnikov, ki bodo začeli prihajat tudi v domove, pravi Igor Drstvenšek z mariborske strojne fakultete. Foto: Jure Makovec

Leta 2004 je bil 3D-tiskalnik za 30 tisoč dolarjev poceni. Zdaj je na trgu precej ponudnikov, ki jih prodajajo pod tisoč dolarji, vendar kakovost ni primerljiva. V desetih letih bi že lahko pričakovali dovolj širok trg tiskalnikov, da bodo ti začeli vstopati tudi v domove.

Kdaj predvidevate, da bodo 3D-tiskalniki razširjeni po domovih podobno kot denimo laserski tiskalniki?

Pomembno je poudariti, da 3D-tiskalnik ni tiskalnik. Ta tretja razsežnost namreč pomeni precejšen premik v razmišljanju in tudi v dojemanju ustvarjalnosti. Običajni tiskalniki so po domovih tako zelo razširjeni predvsem zato, ker so poceni in ker za njihovo uporabo ni potrebno nobeno tehnično znanje več. Vprašanje pa je, ali vse te tiskalnike tudi res potrebujemo in kaj pravzaprav z njimi počnemo. Če se bo cena 3D-tiskalnika spustila na mejo splošne sprejemljivosti, je vprašanje, kaj bomo z njim počeli. Za uporabo takega stroja je potrebnega nekaj znanja, predvsem pa želja po ustvarjanju nečesa novega. Bojim se, da tega v današnji družbi ni prav veliko. Večji razmah uporabe teh naprav pričakujemo šele, ko se bo na trgu pojavil nabor izdelkov, ki si jih bodo uporabniki lahko po potrebi natisnili doma.

Kako bo širitev uporabe 3D-tiskalnikov spreminjala način proizvodnje v industriji? Je vpliv že opazen?

V industriji je odnos do 3D-tiskalnikov pomembno drugačen kot pri porabnikih. V industrijskih okoljih so vsi pogoji - znanje, ustvarjalnost, potreba - že izpolnjeni, zato te naprave uporabljajo že približno 20 let. Najstarejša prototipna delavnica v Sloveniji uporablja stereolitografijo (eno izmed dodajalnih tehnologij) že 17 let.

Ker se 3D-tiskalniki uporabljajo predvsem pri razvoju novega izdelka, se je celotnega tehnološkega področja oprijelo poimenovanje »hitra izdelava prototipov« (rapid prototyping). Po letu 2002 pa so se na trgu začeli pojavljati materiali, ki omogočajo izdelavo končnih izdelkov, kar je povzročilo tudi prve premike na področju proizvodnje.

Sama ideja 3D tiskanja pravzaprav nasprotuje ideji kapitalizma in potrošništva. Model je popolnoma drugačen, zato ga je težko meriti z vatli hiperprodukcije.

Zdaj se tehnologija uporablja v maloserijski in posamični proizvodnji, denimo v letalski industriji, kjer so 3D-tiskalniki že stalnica, v industriji športne opreme, dirkalnih športih in medicini. S 3D-tiskalniki se vse pogosteje spogleduje tudi industrija bele tehnike, kjer sicer prevladuje množična proizvodnja, vendar s 3D-tiskalniki izdelujejo prve serije ali izdelke, za katere orodja ne obstajajo več. To uporabljajo predvsem v servisih, ko za popravilo deset ali več let starih naprav potrebujejo nadomestne dele, ki niso več v proizvodnji. V krizi je takšnega povpraševanja vse več in zdaj ni videti, da bi 3D-tiskalnikom zmanjkalo dela.

Sredi oktobra boste organizirali konferenco o dodajalnih tehnologijah na Dunaju; do zdaj ste že štiri takšne pripravili v Sloveniji.

Na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru smo se s hitro izdelavo prototipov začeli ukvarjati leta 2002, ko smo kupili prvi tiskalnik objet quadra tempo. Naprava je takrat imela serijsko številko 6. S tem 3D-tiskalnikom smo poskrbeli za precejšnjo popularizacijo te tehnologije med podjetji predvsem na vzhodu države. Tako se je leta 2004 porodila ideja o ustanovitvi mreže, kjer bi lahko izmenjevali tako izkušnje kot storitve. Nastal je RAPIMAN (Rapid Prototyping and Innovative Manufacturing Network), na podlagi katerega so bili najprej organizirani prvi posveti, ki so leta 2007 prešli v prvo mednarodno konferenco o dodajalnih tehnologijah pri nas. Letošnjo konferenco organiziramo na Dunaju, na njej pa bo sodelovalo nekaj pomembnih strokovnjakov iz podjetništva in varstva intelektualne lastnine.

Kako to, da je ravno Slovenija tako močna pri raziskovanju hitrega prototipiranja in 3D-tiska? In kako to, da se to razmeroma slabo prenaša v proizvodne prakse?

Gre za precej mlado tehnološko panogo. Na naši fakulteti smo se razmeroma zgodaj začeli ukvarjati s temi postopki in tudi danes imamo edini slovenski laboratorij za dodajalne tehnologije - in tudi največjo bazo znanja s tega področja pri nas. Za naše raziskave so se kmalu začela zanimati slovenska podjetja, tako da smo precej hitro prišli do povratnih informacij iz industrije. V medicini smo zelo hitro prišli do prvih kliničnih rezultatov, kar je dodatno pospešilo razvoj novih aplikacij.

Tudi prenos tega znanja v industrijo je potekal razmeroma hitro, saj prednosti uporabe dodajalnih tehnologij inženirjem ni treba dolgo predstavljati. Ekonomisti, ki odločajo o uporabi denarja v podjetjih, pa se laže strinjajo z nekaj fakturami za zunanje raziskave kot pa z nakupom vozovnice za pot v neznano, kar nakup kateregakoli 3D-tiskalnika vsekakor je.

Kljub temu v Sloveniji skoraj ni resnejšega podjetja z lastnim razvojem, ki ne bi uporabljalo 3D-tiskanja. Še vedno pa zaznavamo precej napačnih odločitev pri nakupih strojev, ker temeljijo na ponudbah trgovcev in ne na ovrednotenju skupnih stroškov nakupa in delovanja 3D-tiskalnika. To povzroča velika razočaranja in nezaupanje v novo tehnologijo. Ugotavljamo, da proizvodnih stroškov 3D-tiskanja ni mogoče vrednotiti enako kot pri najpogosteje uporabljanih numerično krmiljenih strojih.

Pogosto poudarjate, da ljudje ne ločijo med dodajalnimi tehnologijami in 3D-tiskanjem. Toda ali ni ravno tehnologija 3D-tiskanja tisto področje, kjer je pričakovati najhitrejši razvoj in širok razmah uporabe?

3D-tiskanje je pač ena od dodajalnih tehnologij. Osebno me sam naziv ne moti, moti me percepcija ljudi ob tem nazivu. Najpomembneje je, da se zavemo, da 3D-tiskalnik ni tiskalnik, temveč obdelovalni stroj. Zelo poenostavljeno in s tem tudi rahlo napačno bi lahko trdili, da nekdo, ki ne ve, kaj bi s stružnico, tudi ne bo vedel, kaj bi počel s 3D-tiskalnikom v domači delavnici. Tisto, kar danes večina ljudi razume kot 3D-tiskalnik, je naprava, ki plastično žico potiska skozi vročo šobo, v kateri se žica raztali in steče na delovni pladenj oziroma izdelek, ki ga tiskalnik pravkar gradi. Tehnologijo je z imenom FDM (Fused Deposition Modelling) patentiral Scott Crump in ustanovil podjetje Stratasys. Pozneje je ustanovil še nizkocenovno blagovno znamko Dimension, pod katero so prodajali »poceni« 3D-tiskalnike, za okoli 23 tisoč evrov. To je bilo leta 2004 zelo poceni. Po izteku ključnega patenta se je pojavilo veliko posnemovalcev, ki ponujajo take izdelke tudi pod tisoč evrov, vendar rezultati še zdaleč niso primerljivi.

Tu pridemo do največje težave pri uporabnikih. Ti mislijo, da vsi lepi, individualizirani ovitki za telefone, lestenci, nakit in podobno, ki jih vidijo na televiziji in v časopisih, prihajajo z naprav za pet tisoč evrov ali manj. A ni tako. Najbolj razširjena dodajalna tehnologija za proizvodnjo končnih izdelkov je selektivno lasersko sintranje, ki s postopkom FDM nima nič skupnega, naprave pa bi le s hudimi približki lahko poimenovali tiskalniki. Te naprave v najcenejši izvedbi stanejo 150 tisoč evrov, zgornja meja pa je pri 1,2 milijona evrov. Iz njih prihajajo različni izdelki, ki jemljejo dih z obliko in zapletenostjo in so vzrok za veliko nerealnih pričakovanj.

O revolucionarnih spremembah - te se dogajajo ves čas, zato so pravzaprav bolj evolucijske. Zanje pa niso zaslužni samo 3D-tiskalniki, temveč predvsem povezava teh novih tehnologij z možnostmi svetovnega spleta. Predvidevam, da bo ta evolucija dosegla končno razvojno stopnjo, ko bo recimo Pošta Slovenije začela svoje storitve 3D-tiskanja ponujati prek svoje spletne strani, poštarji pa bodo izdelke dostavljali naročnikom na dom.

Otroci po šolah, ki imajo bolj zavzete učitelje tehničnega pouka, si že sami tiskajo igrače s šolskimi ali izposojenimi 3D-tiskalniki. Kako razširjeni so 3D-tiskalniki po šolah?

Ne preveč. Še posebej, ko govorimo o osnovnih šolah. Razlogi so večplastni, začne se pri denarju, ki ga za naložbe ni. Seveda je mogoče veliko narediti z iznajdljivostjo, tu pa se izrazi predvsem »zavzetost učiteljev«. Tehnične kulture po naših šolah je na splošno premalo. Ne mislim samo na število ur tehničnega pouka, to manjka predvsem pri splošnih predmetih, kjer otrokom ne pokažemo povezav med učno snovjo in življenjem. Otrokom bi morali pojasnjevati življenjske procese hkrati s teorijo. Tu lahko tehnika priskoči na pomoč na več ravneh. Ni rešitev samo tiskanje igrač, bolj zanimivo bi bilo tiskanje elementov za izvajanje poskusov ali pa tiskanje tiskalnikov samih.

Kaj je za vas primerna starost, ko lahko začnemo otroka uvajati v osnove 3D-tiskanja?

Odvisno od otroka. Sam 3D-tiskalnik otroka prav posebej ne zanima. Zanimiv je izdelek, ki pride iz njega, in dejstvo, da nanj ni treba čakati, prositi staršev ali učiteljev in podobno. Treba pa je izdelek najprej ustvariti in imeti željo. 3D-tiskalnik je orodje, ki uresničevanje želja močno poenostavi. Še vedno pa moramo imeti ustvarjalnost, voljo, nekaj malega znanja, predvsem pa vztrajnost. Zato bi morali v šolah spodbujati predvsem te vrline, tiskalniki bodo prišli sami po sebi. Žal v dobi, ko energijo izgubljamo z zaključnimi izpiti in maturo, ker nimamo stabilnega učnega procesa, in ko ta isti učni proces narekujejo tiskarne s primitivnimi delovnimi zvezki, ne moremo pričakovati več, kot imamo.

Med drugim ste bili tudi v ekipi, ki je v podjetju Ortotip razvila 3D-tiskalnik ciciprinter. Izdelanih in prodanih je bilo nekaj kosov, vendar je projekt zastal.

Ciciprinter je nastal »za hec«. Bil je stranski produkt bioploterja za biokompatibilne termoplaste. Hoteli smo ponuditi rešitev, ki bi kupcu omogočila seznanitev s 3D-tiskalniki in razvijanje ustvarjalnosti po razmeroma preprosti poti. Tudi poslovni model je temeljil na tako imenovani kit izvedbi, to pomeni, da napravo kupec sam sestavi, podjetje pa dele kupi, zloži v škatlo in pošlje kupcu, ne da bi se bilo treba ukvarjati z montažo. A ta poslovni model deluje samo pri kupcih, ki so tehnično dovolj podkovani in vedo, kako se uporablja izvijač. Izkazalo se je, da je v dobi telefonov, ki so pametnejši od uporabnikov, takih ljudi premalo za resno trženje, zato smo to idejo odložili v predal.

V čem se ciciprinter iz leta 2012 razlikuje od tiskalnikov, ki so na trgu zdaj - kaj se je spremenilo v dveh letih?

Pravzaprav nič pomembnejšega. Novejši tiskalniki so lepši, predvsem pa je manj kit izvedb. Večini proizvajalcev je postalo jasno - enako kot nam, da tak model ne deluje. Kot delovni material pa ponujajo PLA, ker večina preostalih materialov (ABS, PC, PP in drugi) zahteva ogrevano delovno komoro, kar vse podraži, pa tudi patent zanjo še ni potekel.

Kdaj in kaj vse si bomo izdelovali sami doma: igrače, oblačila, modne dodatke, stroje, za katere bomo dobili načrt na spletu, hišne aparate, hrano ...?

Že zdaj bi lahko veliko tega naredili doma, če bi imeli napravo in če bi bila ta »plug'n'play« ali pa vsaj »plug'n'pray«. Čez palec bi rekel, da se bo v prihodnjih petih letih hrup okrog 3D-tiskalnikov malce polegel, pričakovanja bodo postala bolj realna. V obdobju desetih let pa bi že lahko imeli dovolj širok trg tiskalnikov, da bodo ti začeli prihajati tudi v domove.

Kako se bo spremenila psihologija potrošništva, saj bi bomo lahko nekaj zaželeli in to tudi takoj natisnili? Kaj pa vsa druga mistika?

Sama ideja 3D-tiskanja pravzaprav nasprotuje ideji kapitalizma in potrošništva. Model je popolnoma drugačen, zato ga je težko meriti z vatli hiperprodukcije. Če lahko karkoli natisnem takrat, ko tisto potrebujem, potem me akcije, razprodaje in potrošniška navlaka ne zanimajo več. Vendar najprej mora 3D-tiskalnik postati »tiskalnik«, se pravi naprava, pri kateri me ne zanima njeno delovanje, temveč zgolj izdelek, ki pride iz nje. Zdaj smo še v fazi, ko se vse raziskave vrtijo okrog vprašanja, kako ob vsakem zagonu tiskalnika dobiti enak izdelek. To je zelo pomembno, če želimo narediti serijo preprostih tečajev za vrata pralnega stroja, ki morajo ustrezati tako vratom kot pralnemu stroju. Ampak tehnične rešitve bomo že našli. Teže bo spremeniti modele vedenja, ki danes prevladujejo, če v to ne bomo prisiljeni. Trenutno je videti, da bo za ta proces poskrbela kar narava sama.

S 3D-tiskalniki se bo precej poenostavil proces ustvarjanja. Že zdaj različni izumi kar dežujejo, posamezniki pa prek spleta zbirajo denar za začetek proizvodnje. Večino novih izumov tiskajo s 3D-tiskalniki, vsaj na začetku proizvodnje. Ustvarjalec lahko tehnično idejo spravi v poslovni svet brez posrednikov. Nastajajo neodvisni espeji, ki se po potrebi lahko tudi združujejo okoli svojih idej in tako ustvarjajo nova ustvarjalna okolja, ki so manj odvisna od bank in korporacij. Tako je tehnološki napredek veliko hitrejši, kot če je pod vplivom zahtev po načrtovanih dobičkih. Predstavljajmo si Nikolo Teslo, ki mu ne bi bilo treba delati pri Westinghousu ali Edisonu ...

Kako bo novi način izdelovanja spremenil oskrbovalne verige?

O tem vprašanju je veliko špekulacij. Najverjetnejši scenarij vključuje zdaj delujoče distribucijske družbe, kot so DHL, UPS in podobne, ali pa podjetja tipa Amazon, Alibaba in podobna. Te družbe imajo razvejeno prodajno-dostavno mrežo, ki potrebuje samo še proizvodni del. V zdajšnjih razmerah proizvodnja ni jedro teh družb, ki so sicer blizu kupcem, s 3D-tiskalnikom pa lahko postane njihova stranska dejavnost.

Veliko se ukvarjate tudi s 3D-tiskanjem v medicini. Doslej so s 3D-tiskanjem že izdelali tkivo - kako daleč smo od tiskanja organov in reprodukcije ljudi?

Veliko raziskav poteka na področju izdelave nadomestnih tkiv. Tiskanje organov je teoretično že izvedljivo, zatika se pri nekaterih praktičnih vidikih, predvsem pa je to predrago. Vendar je pritisk starajočih se družb vse večji, zato bodo nekateri najbolj zanimivi organi, kot so ledvice in jetra, razmeroma kmalu vključeni v klinične preizkuse in bodo nato prešli v širšo uporabo. Kdaj bo to, je spet težko govoriti, ker je to odvisno od ekonomske sprejemljivosti. Dejstvo pa je, da so takšne poskuse že opravili in da so miši že živele z natisnjenimi organi.

Reprodukcija ljudi s 3D-tiskalniki pa se mi ne zdi preveč zanimiva. Prvič, zdajšnja metoda reprodukcije je povsem O. K., zabavna in pravzaprav vzrok za to, da smo. Drugič pa je ljudi na svetu že zdaj preveč. S podobnim vprašanjem se je v letu 1920 ukvarjal češki pisatelj Karel Čapek, ki je svetu dal besedo »robot«, v mislih pa je imel umetne ljudi, ki bi opravljali dela, ki naravnim ljudem niso pri srcu. Glede na to, da nam je suženjstvo skozi zgodovino večkrat služilo kot temeljno gonilo ekonomije, bi se verjetno v teh okvirih dalo še precej razmišljati ...

Katere bodo glavne etične dileme, ki se bodo pokazale zaradi teh novih možnosti, in kako se bomo spopadali z njimi?

Etične dileme pogosto izkoriščamo za prikrivanje kakšnih drugih, pritlehnih interesov. Na področju izdelave umetnih organov ne bi smeli imeti dilem in kakršnihkoli pomislekov. Če lahko z umetnimi jetri nekomu rešimo življenje, je vsako razglabljanje o etiki takšnega početja brezpredmetno in izguba časa.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Posel 2030
Tehnologija
Tehnologija Kako daleč so podjetja pri razvoju in uporabi tehnologije blockchain?

Leta 2030 naj bi na novi tehnologiji veriženja blokov temeljilo od 10 do 20 odstotkov svetovnega gospodarstva. Kakšna pa je trenutna...

Posel 2030
Telekomunikacije
Telekomunikacije Protekcionizem ali ne, 5G prinaša nove poslovne modele

5G bo poleg močno izboljšane odzivnosti omogočil predvsem nove poslovne modele in tudi tehnološke preboje. Samovozeča vozila bodo...