So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj interneta. So podjetja pripravljena?
Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli S prihodom digitalizacije in fintech podjetij, ki klasičnim bankam na določenih področjih poslovanja pomenijo vse večjo konkurenco, so banke pred izzivom, kako digitalizirati storitve in vpeljati nove ter tako izboljšati celotno uporabniško izkušnjo.
Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Banke svojim strankam ponujajo vse boljšo uporabniško izkušnjo pri opravljanju digitalnih storitev tudi zaradi prihoda fintech podjetij.
Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je družinskih podjetij, ki preživijo prenos na tretjo generacijo, malo. Nekaterim spodleti že prenos na drugo generacijo.
Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih industrijskih obratih, operaterji elektroenergetskih omrežij lahko z baterijo za kratek čas nadomestijo izpad elektrarne, lokalne skupnosti pa jih uporabijo pri izpadih zaradi vremena

Intervju: Profesor, ki slovenskim start-upom odpira vrata v Silicijevo dolino

Čas branja: 8 min
12.05.2014  09:08
Marko Jaklič
Intervju: Profesor, ki slovenskim start-upom odpira vrata v Silicijevo dolino

Kaj je treba spremeniti v slovenskem start-up ekosistemu, kaj se dogaja v svetovnem start-up središču Silicijevi dolini in ali bo Dolina znanja rešila Slovenijo.

»Rekel bi, da gre za to, da sem našel volonterski del svojega življenja,« na vprašanje, zakaj ga privlači svet zagonskih podjetij, odgovarja profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani Marko Jaklič. Študentom namreč predava o poslovni ekonomiji, strateškem razvoju in korporativnem upravljanju in ni del podjetniške katedre. Vendar Jakliča to ne ovira in je zelo vpet v slovenski start-up ekosistem.

jaklic-marko-001-jm.1399487606.jpg.o.600px.jpg
"Kolikor me po eni strani veseli, da se v politiki prebuja zanimanje za start-upe, pa me to po drugi strani skrbi. Ker EU z Obzorjem 2020 stavi na razvoj takšnega podjetništva, mnogi naši politiki in gospod­arstveniki vidijo tu priložnost za financiranje svojih starih zgodb in reševanje nasedlih naložb iz preteklosti." Foto: Jure Makovec

Ker želi tudi osebno pomagati zagonskim podjetjem, je sodeloval pri vzpostavljanju mostu med Slovenijo in San Franciscom, natančneje, slovenskim start-upom je s somišljeniki (predvsem profesorji in doktorskimi študenti ekonomske fakultete ter nekaterimi udeleženci slovenskega start-up ekosistema) pri spodbujanju inovativnosti in podjetništva odprl vrata v podjetniški pospeševalnik Skydeck ameriške univerze Berkeley.

Kakšna je pravzaprav vaša vloga pri pobudi, pri kateri sodelujete s kalifornijsko univerzo Berkeley?

Odgovorni smo za iskanje čim boljših podjetniških ekip, ki jim bomo poslali v podjetniški pospeševalnik Skydeck ameriške univerze Berkeley, kar je dejansko teže, kot se sliši, saj se nikakor ne sme zgoditi, da v Kalifornijo pošljemo slabe ekipe. Žal pa se pri iskanju kandidatov srečujemo z velikimi izzivi, saj se naši študenti med študijem ukvarjajo predvsem z branjem knjig in priložnostnimi študentskimi deli, kjer povečini v kakšni pisarni »prekladajo papirje«, tako da niso usposobljeni za resno praktično delo v podjetniških vodah.

Sicer obstajajo tudi »naravni talenti« oziroma samorastniki, gotovo pa večina študentov ni rojenih podjetnikov, zato je treba z njimi intenzivno delati na tem področju, da to postanejo, česar pa na slovenskih univerzah in visokih šolah ne počnemo dovolj sistematično. Še posebej ne na tehniških in naravoslovnih fakultetah.

Zato bi morali obstajati sistemi najprej množičnega spodbujanja in potem prebiranja najboljših mladih podjetnikov na univerzah (in seveda tudi zunaj njih), ki imajo možnost rasti tudi v globalnem smislu. Te pa bi morali ustrezno pripraviti in jim omogočiti udeležbo na najboljših podjetniškospodbujevalnih programih v tujini. Najslabše je namreč, če se resnični potenciali ne udeležujejo takšnih programov, ker si jih ne morejo privoščiti. Velikokrat se zgodi, da so najboljši prav tisti študenti, ki doma nimajo ravno postlano z rožicami, zato bi jim morali biti na univerzah sposobni plačati odhod na takšna izobraževanja.

Torej se težave pojavijo že pri iskanju možnih kandidatov?

Kot sem že omenil, je ena glavnih težav, s katerimi se srečujemo pri vzpostavljanju sodelovanja v takšnih mednarodnih pobudah, neobstoj sistematičnega pristopa množičnega spodbujanja, razvoja in prebiranja najboljših podjetniških ekip in posameznikov. To najboljše in malo manj dobre univerze v tujini že delajo. Neugodno je torej, ko moraš kdaj v tujini blefirati, da imamo tudi mi vzpostavljene takšne sisteme. In kot profesor ekonomske fakultete, četudi ne ravno profesor podjetništva, bom zdaj pometel pred lastnim pragom.

Dejstvo je, da nimamo dobrega sistema univerzitetnega inkubiranja, razen morda Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja, ki niti ni pravi univerzitetni oziroma študentski inkubator, saj ni ne del pedagoškega ne raziskovalnega procesa. Potem pa pogledamo Univerzo Berkeley, ki ima razvitih devet programov inkubiranja, katerih namen je povezovanje in združevanje študentov različnih smeri po vseh možnih poteh, hkrati pa jih ti programi pripravljajo na to, da bodo lahko svojo kreativnost izrazili tudi v podjetništvu. In podobno velja za vse ugledne institucije. Ljubljanska univerza pa takšne oblike inkubiranja nima razvite niti približno.

Torej smo resnično svetlobna leta daleč od vaših kalifornijskih sodelavcev?

Razumljivo je, da je za delovanje start-up ekosistema potrebna kontinuiteta razvoja kompetenc ustvarjalnega posameznika (znanja, veščin, vrednot, stališč) od vrtca naprej, njegovega povezovanja v skupine ter seveda v poznejših fazah in v določenih primerih tudi kontinuiteta različnih virov financiranja start-upov.

Pred kratkim se mi je zgodilo, da so me poklicali iz slovenskega visokotehnološkega podjetja ter me prosili, naj jim pošljem nekaj študentov, ki bi z njimi delali pri njihovem novem produktu. Študente sem jim seveda poslal, ne da bi prej poznal njihove resnične podjetniške sposobnosti, saj niso šli skozi sisteme razvoja, preverjanja in selekcioniranja. V podjetju pa so jih zagrabili tako, kot da zmorejo takoj začeti prodajo že izdelanega tehnološkega izdelka, o katerem niso imeli pojma. Napaka na obeh straneh.

Napako na strani univerze sem že popisal, v podjetju pa bi se morali zavedati, da morajo popolnoma drugače vključiti študente oziroma mlade v razvoj izdelka in poslovnega modela. V ustvarjalnih in dolgoročno razvojno usmerjenih okoljih delujejo drugače. Na Stanfordu imajo že več let na ravni univerze tako imenovani d.school, ki povečini podiplomske študente različnih smeri uči razumevanja potencialnih uporabnikov njihovi idej in razvoja primernih odgovorov. To nikakor še ni program ustanavljanja podjetja. Na dodiplomski ravni imajo drugačne programe oziroma takšne, ki so primerni za študente na tej stopnji.

Pri nas je ogromno nerazumevanja o vlogi posameznih elementov raziskovalnoinovacijskega in podjetniškega sistema. Bojim se, da se bomo spet zelo drago učili, namesto da bi resno razmislili o izkušnjah drugih in jih ustrezno prilagodili našim razmeram.

Če študent ali profesor razvije idejo do ravni, da je iz nje mogoče razviti podjetje, je nujno, da ima v bližini zasebni podjetniški pospeševalnik, v katerem najde podporo za poslovni prodor. Na Harvardu na primer trenutno načrtujejo gradnjo novega zasebnega podjetniškega pospeševalnika. Univerza je zgolj rezervirala prostor nasproti njihovega Harvard Innovation Laba (HI - gre za nekakšen inkubator idej z iskanjem praktične uporabnosti, kjer je, zanimivo, več kot 30 odstotkov idej s področja humanistike in družboslovja, torej pravi univerzitetni inkubator), vse drugo bodo izpeljali zasebni vlagatelji in predvsem profesionalni izvajalci storitev.

Bo po tem ključu deloval tudi projekt Dolina znanja (projekt Univerze v Ljubljani, katerega cilj je učinkoviteje povezati akademski svet z gospodarstvom. Projekt je šele v idejni fazi in je bil le podpisan dokument o namenu od članic iniciative Start:up Slovenija, državnih organov, MOL in zasebnih podjetij)?

Pobuda je v poslanstvu spodbujanja inovativnosti in podjetništva gotovo prava. Vendar mi ni povsem jasno, kakšni so dejanski cilji tega projekta. Menim, da to še ni jasno niti glavnim pobudnikom. Verjamem, da ni glavni cilj le pridobiti javni denar za zdajšnje vzorce delovanja. Upam torej, da bo ta pobuda dovolj odprta in premišljena ter predvsem transparentna, da ne bo delala napak, o katerih sva govorila.

Težava udeležencev slovenskega ekosistema - tako javnih kot zasebnih - je, da se ne zavedajo dovolj dobro svojega poslanstva, svojih odgovornosti oziroma pristojnosti. Pri nas bi vsak delal vse in sam, ker je to fino, zlasti če za kaj takega dobiš še javni denar.

Še za en primer lahko vzamemo rojstvo Googla, ki je nastal v okviru Stanforda. Ko se je Google pojavil, so se glavni akterji razvoja te ideje obrnili na njihov »technology transfer office«, ki je pravzaprav manjša pravna pisarna. Ta jim je v zameno za približno pet odstotkov podjetja, nič več - pri nas rektorji in direktorji razmišljajo o 70 ali 80 odstotkih - omogočila svobodno pot v okolje zasebnega ekosistema, ki je v Silicijevi dolini. Ob tem, da so prav vsi posamezniki dobili možnost oziroma garancijo, da se lahko ob neuspeha vrnejo na staro delovno mesto na univerzi.

In ko se je Google dobro leto dni pozneje znašel v prvi rundi kapitalskega financiranja, se je Stanford preprosto iz zgodbe umaknil. Univerze takšnega kova, kot je Stanford, pač ne delajo pri tem, da bi visele nad uspešnimi start-upi. Velik Stanfordov finančni sklad, ki ga, mimogrede, ne upravlja njihov profesor financ, ampak je za to najeta zasebna profesionalna družba, torej ni posledica prodaje start-up podjetij, ki so se začela pod njihovo streho. Polnijo ga najpogosteje donatorji, ki so s pomočjo Stanforda razvili svoje uspešne poslovne zgodbe, tudi Google.

Stanford se sam ne ukvarja z ustanavljanjem in razvojem podjetij, ker to ni naloga univerz. Je pa njihova naloga omogočanje delovanja profesorjev in študentov na podjetniškem področju. Pri nas pa je videti prav nasprotno - delamo za onemogočanje vseh skupaj. Name se obračajo predvsem ljudje, ki jih pri njihovem razvoju in delovanju univerza predvsem onemogoča. Na žalost pa ni videti, da bi se zadeve premikale v pozitivno smer. Še vedno gojim upanje, da nas morda pri Dolini znanja vsaj malo sreča pamet.

Je pa videti, da se projektu obetajo milijonska sredstva iz evropskega programa Obzorje 2020. Govori se o 18 milijonih evrov.

Sam sem slišal govorice celo o mnogo večji vsoti. Mi pa ni povsem jasno, kako se je to zgodilo, saj trenutno niti instrumenti za financiranje še niso razpisani. Kako torej vedo, da bodo dobili več deset milijonov? Če bo šel ta denar prav za prave namene, je to prava naložba. Z javnim denarjem je treba spodbujati predvsem ustvarjalnost in inovativnost ter razvoj predvsem novih podjetij. Stara podjetja do subvencij niso upravičena.

Kolikor me po eni strani veseli, da se v politiki prebuja zanimanje za start-upe, pa me to po drugi strani skrbi. Ker EU z Obzorjem 2020 stavi na razvoj takšnega podjetništva, mnogi naši politiki in gospodarstveniki vidijo tu priložnost za financiranje svojih starih zgodb in reševanje nasedlih naložb iz preteklosti. Stara zgodba elite, ki je tako dolgo črpala denar iz bank, pa javna sredstva iz perspektive 2007-2013 ... Zdaj pa vidijo, da je edina preostala možnost potegniti denar iz evropskih skladov, a menim, da bo EU zdaj veliko bolj previdna, kot je bila v prejšnjem obdobju.

Upam pa tudi, da bomo tudi sami sposobni spremembe, saj zunanji pritiski ne bodo dovolj. V tem duhu verjamem v dobronamernost pobude Doline znanja. Manj sem pa prepričan, da bo pobuda dobro uresničena, da bi z malo javnega denarja dosegli velike učinke za skupnost.

Kdo pa bi moral odigrati glavno vlogo pri spremembah na bolje?

Če v obupu izpustimo politiko, ki je plačana za to, da moderira družbene spremembe, osebno menim, da je to najprej naloga šolskega sistema in še posebej univerz oziroma nekoga prosvetljenega in neodvisnega, ki dela z novim, z mladimi in poskuša tudi starejše obdržati pri mladosti. Tudi novo vodstvo Univerze v Ljubljani sem že izzval z izkušnjami iz tujine: Finska, Danska, ZDA, Avstrija, Madžarska, Bolgarija, Savdska Arabija, Singapur ...

Zanimiva je že omenjena izkušnja Harvarda, kjer je bilo pri ustanavljanju Harvard Innovation Laba odločilnega pomena to, da so ga postavili v soglasju z vsemi dekani. Zato sem menil, da bi bilo modro naše dekane odpeljati na Harvard, da vidijo, kako se stvarem streže, pa se morda nad vsem skupaj tudi sami navdušijo.

Pri nas je uveljavljeno mnenje, da start-up podjetja zadevajo predvsem mladino. Kako je s tem v tujini?

Tudi tu lahko vidimo v tujini zanimive izkušnje. Na Finskem na primer univerze ustanavljajo številne coworking prostore, s katerimi mladim diplomantom, ki še niso našli zaposlitve, omogočajo ustvarjalno in sodelovalno okolje, kjer se med drugim srečujejo s podjetniki in tudi upokojenimi profesorji, ki jih pri nas, če se morebiti prikažejo na fakulteti, zapremo v nekakšno uto, kjer lahko listajo knjige.

Na severu pa se trudijo za povezovanje mladih s starejšimi, zaposlenih z brezposelnimi, živeče v tujini s tistimi, ki delajo doma... Naša Univerza bi se morala na tem področju odpreti, omogočiti nekdanjim in trenutnim zaposlenim primerne oblike druženja s študenti, nekdanjimi študenti in z drugimi interesenti. Uveljaviti bi morali tudi sistem »entepreneur-in-residence«, primerno upravljanje trikotnika »profesor-študent-nadomestni podjetnik« in še množico drugih.

Drugi primer dobre prakse zunaj univerzitetnega okolja je Nemčija s svojimi starimi podjetji, kot so Siemens, Bosch, Volkswagen ..., ki so že dojela, da se morajo po pravi poti povezati s start-up sceno, in so neposredno povezana s pospeševalniki v Silicijevi dolini, Berlinu, Londonu ... Bojim se, da bo pri nas preteklo še veliko vode, da bodo to dojela naša stara podjetja.

Poudarili ste, da niste profesor podjetništva, zakaj vas torej start-up podjetništvo tako zelo zanima?

Sem profesor »generalist«, ki ga zanimajo vprašanja razvoja in logika delovanja širšega sistema, odkrivanje prepletenosti in soodvisnosti v sistemu. Uporabljam interdisciplinaren in holističen pristop. Drugače od večine ekonomistov, ki za svojega očeta priznavajo Adama Smitha, jaz izhajam predvsem iz naukov, ki jih je spodbudil Charles Darwin. Ne zanimata me kabinetno proučevanje in teoretiziranje zaradi teorije, ampak zaradi vpliva na naše življenje, ki za večino ni lahko.

Na svetu je veliko brezposelnih in revnih ljudi. Žal je med njimi tudi vse več Slovencev, mladih in starih. Skrbi me prihodnost mladih, prihodnost naše lepe države in seveda tudi sebična skrb glede velikosti naših prihodnjih pokojnin. Pa ni nobenega pravega omejitvenega razloga, da bi nam bilo dolgoročno slabo. Gotovo bi lahko rekel, da sem praktičen človek, saj če se vsaj enkrat na teden ne odpravim na teren, v podjetje, postanem nervozen.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja

Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je...

Posel 2030
Tehnologija
Tehnologija So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo?

Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj...

Posel 2030
Energetika
Energetika Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije

Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih...

Posel 2030
Finance
Finance Facebook z libro vstopa na trg kriptovalut in digitalnih plačil

Facebook cilja tako na uporabnike, ki si želijo dobre plačilne izkušnje, kot na skoraj dve milijardi ljudi, ki sploh nimajo bančnih...

Posel 2030
Prihodnost mobilnosti
Prihodnost mobilnosti Mobilnost 2030: Pametna mesta so pešcem in kolesarjem prijazna mesta 3

S prihodnostjo mobilnosti v mestih se veliko ukvarjajo predvsem ponudniki vozil in informatiki, ni pa nujno, da so njihove rešitve...

Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Digitalizacija vpliva na prihodnost dela: Podjetja so pred pomembnim izzivom

Prihodnost dela prinaša korenite spremembe pri dojemanju, kaj sploh pomeni delovno mesto, s tem pa se spreminja tudi način dela in odnos...