So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj interneta. So podjetja pripravljena?
Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli S prihodom digitalizacije in fintech podjetij, ki klasičnim bankam na določenih področjih poslovanja pomenijo vse večjo konkurenco, so banke pred izzivom, kako digitalizirati storitve in vpeljati nove ter tako izboljšati celotno uporabniško izkušnjo.
Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Banke svojim strankam ponujajo vse boljšo uporabniško izkušnjo pri opravljanju digitalnih storitev tudi zaradi prihoda fintech podjetij.
Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je družinskih podjetij, ki preživijo prenos na tretjo generacijo, malo. Nekaterim spodleti že prenos na drugo generacijo.
Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih industrijskih obratih, operaterji elektroenergetskih omrežij lahko z baterijo za kratek čas nadomestijo izpad elektrarne, lokalne skupnosti pa jih uporabijo pri izpadih zaradi vremena

Pianist, ki je sanjal o Parizu, končal pa v Bruslju

Čas branja: 8 min
23.01.2014  15:14  Dopolnjeno: 23.01.2014 15:17
Pianist, ki je sanjal o Parizu, končal pa v Bruslju

Nejc Lavrenčič je sedemindvajsetletni pianist, ki se je z igranjem klavirja srečal šele pri štirinajstih letih, a je kljub temu kmalu uspešno opravil sprejemne izpite na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, kasneje pa tudi na Kraljevem konservatoriju v Bruslju, kjer je že magistriral iz klavirja, trenutno pa zaključuje tudi študij komorne glasbe. Mladi Mariborčan, ki se je prav tako specializiral v interpretaciji samospeva, je prejel že številne nagrade - tako na domačih kot na tujih tekmovanjih - pa tudi napolnil kar lepo število koncertnih dvoran - kmalu bo na vrsti tudi tista pariške Le Petit Palais.  Zaenkrat ostaja v evropski prestolnici, a se hkrati spogleduje z življenjem drugod po Evropi.

Klavir si pričel igrati šele pri 14 letih in uspešno opravil sprejemni izpit klavirja na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, brez da bi pred tem končal nižjo glasbeno šolo. Kako ti je to uspelo?

Moja situacija je bila v bistvu takrat za vse popolnoma nova. Mnogi so me podpirali in mi pomagali pri   uresničitvi mojih idej. Seveda so bili prisotni  tudi ljudje, ki so dvomili ter moji odločitvi nasprotovali.  Ko sedaj pogledam nazaj, razumem, da sem v največji meri zmogel zaradi svojega zanosa, lastnega prepričanja, ljubezni do umetnosti. Pa tudi nekaj sreče je bilo zraven.  Seveda pri takem vprašanju vsakdo pomisli tudi na mero potrebnega talenta, ki pa je po svoje izjemno kompleksen pojem, saj se odraža v več plasteh, in vsekakor ne pomeni nič brez trdega dela. Pomembna pri vsem skupaj je bila tudi neomajna podpora Tatjane Dvoršak, ki je po sprejemnem izpitu postala moja prva prava učiteljica.

Zakaj si se odločil za odhod v tujino, in kako si za svoje novo domovanje izbral ravno Bruselj?

Na to je vplivalo več faktorjev. V najstniških letih sem prepoznal željo, da bi živel in deloval v mestu kot je recimo Pariz. Sliši se zelo klišejsko, pa vendarle je bilo res tako. Tudi tokrat sem sledil svojim sanjam, intuiciji in nenadoma, bolj kot ne po naključju, prejel povabilo pianista Aleksandra Madžara, da bi lahko študiral pri njemu v Bruslju, kar je nedaleč od Pariza. Madžara sem pred tem slišal igrati v Rogaški. Spomnim se, da je zame njegovo igranje takrat postalo pojem klavirske igre. Že samo povabilo je pomenilo velik uspeh ter kompliment. Odzval sem se nanj, ter po napornih in konkurenčnih sprejemnih izpitih pristal v Belgiji. Tudi dejstvo, da mesec dni pred odhodom v Bruselj nisem bil sprejet na Akademijo za glasbo v Ljubljani, je kazalo na to, da očitno zame doma ni prostora in je treba v tujino. Ko sedaj pogledam nazaj, sem srečen in hvaležen, da se je zgodilo tako.

Foto: Dejan Dvoršek

Kako si si financiral študij v evropski prestolnici?

Prva leta sta mi študij požrtvovalno omogočala starša. Seveda sem nekaj zaslužil s koncerti, a zdaleč premalo, da bi lahko plačeval najemnine, stroške in obenem tudi živel. Da sem vsaj malo odslužil svojo premijo, sem med  dopustom staršev čez poletje delal v očetovem lokalu. Kasneje sem prejel štipendijo Flamske vlade, katero sem prejemal dve leti, dokler je niso popolnoma ukinili. Zadnje čase živim le od prihrankov, distribucij letakov, nekaj lekcij, občasnega obračanja not na koncertih, dela v garderobi in v baru, ki je odprt v času koncertov na konservatoriju ter podobnega.

Kaj je dodatna vrednost študija na Kraljevem konservatoriju v Bruslju? Lahko primerjaš s študijem na ljubljanski Akademiji?

Ker nikoli nisem bil vpet v sistem Akademij v Ljubljani, ne morem ničesar zagotovo, oziroma konkretno trditi. Po pogovorih s svojimi kolegi, ki so ali pa še študirajo in delujejo v okviru Akademije, pa lahko povzamem, da se velika prednost študija v Bruslju kaže na več ravneh. Vsekakor je prednost raznolikost študentov in profesorjev, ki prihajajo iz vsega sveta. Celotna zgodovina glasbe, njen pomen in tradicija v tem delu Evrope sidrajo tukaj že stoletja. Teorija glasbe velja za eno težjih v Evropi, harmonija in kontrapunkt nista sama sebi namen, temveč zajemata svojo obliko v odnosu na glasbeni stil, torej sta tudi estetsko pogojena. Med drugim lahko izpostavim tudi pomen integritete in kvantitete znanja. Vem, da je odnos do komorne igre popolnoma drugačen. V Bruslju obstaja prav smer komorna glasba - gre za izjemno zajeten program. Predstaviti je potrebno najmanj uro in pol izpitnega programa, realizirat dva projekta, ki ima vsak svojo rdečo nit, in katera je načeloma možno tudi prodajati. Pri realizaciji tega mora študent poskrbeti za vabljivost k poslušanju z lastnim snovanjem programa, plakatov, reklam, koncertnih listov in marketinga. Torej na akademsko leto najmanj 4 ure osvojenega in pred publiko predstavljenega novega komornega repertoarja z dodatno  pisno obliko glasbene raziskave, vodenje dnevnika o umetniškem procesu, intervjuji in podobno.

CSC_4757
Foto: Nima Yegenefar

Kako je videti tvoj povprečen dan?

Moj vsakdan je v bistvu iz dneva v dan drugačen. So dnevi, ko sedim za klavirjem 13 ur, morda tudi več, in se ob koncu dneva niti ne počutim utrujen. Vsekakor dan zajema mero tehničnega vadenja za instrumentom, kar v povprečju nanese 6-8 ur dnevno. Hkrati pa mora glasbenik postaviti glasbo v kontekst, da dobi smisel. Zato vadim tudi brez instrumenta. Takrat treniram svoje notranje uho, znotraj sebe občutim dinamiko glasbe, ki je napisana v črno-beli partituri, jo pojem, izražam z gibom, kar se včasih formira celo v ples. K glasbi običajno poiščem ustrezno poemo, jo spišem sam ali naslikam. V majhni meri primerjam posnetke velikih in malih imen glasbenega sveta. Ker stremim k integriteti znanja, preberem marsikatero biografijo, zgodovinske, filozofske, psihološke, leposlovne, holistične knjige, in še bi lahko našteval. Mnogi kolegi bi se zgrozili, a pri vseh pritiskih, ki jih doživljamo,  si sam, brez kančka slabe vesti privoščim en neglasbeni dan na teden.

Je kot glasbenik lažje preživeti v Belgiji kot v Sloveniji?

Preživetje umetnika poteka zelo očitno na vsaj dveh nivojih. En nivo je povsem »človeško bazičen« in pogojen (tudi) s financam. Drug je spiritualen, torej življenje v kulturnem okolju, ki zajema lastno umetniško zavedanje, gradnjo in ohranjanje prepoznavnosti - kaj sploh počnem, pomenim, prinašam in prejemam v svojem okolju. Oba nivoja sta močno povezana ter enako pomembna, saj gradita drug drugega. Ker sem pred sedmimi leti odšel v tujino, nisem v Sloveniji nikoli živel kot glasbenik. Moja mreža v Sloveniji je, z izjemo parih niti, majhna in šibka. Imam pa občutek, da je trenutno v tujini bolje. Standard življenja je višji, prostor je kulturno bolj prevetren in je tako lažje naleteti na nekoga, ki ga naše delo zares zanima. V Belgiji smo umetniki dobrodošli in cenjeni, kar se odraža tako v osebnem odnosu do nas, kot v honorarjih. Belgijci dajo na splošno več na kulturo in umetnost. Tekmovanje kraljice Elizabete se spremlja noč in dan v živo, v koncertnih dvoranah, preko televizije, radia, interneta - vse skupaj spominja na glasbene olimpijske igre. Močno umetnostno izročilo, ki se odraža tudi v kakovosti študijskega programa na Kraljevem konservatoriju, je prav tako posledica okolja, ki absorbira in soustvarja tradicijo. Glede na svojo zgodovino smo Slovenci v tem pogledu zakoreninjeni zelo plitvo in v ne ravno trdna tla. Mislim, da ta prizma ustvarja podobne slike v vseh poklicih. Vse več je Slovencev, ki gredo v tujino. Vse skupaj le nakazuje, da nas je vse več takšnih, ki potrebujemo trdnejša in plodnejša tla, ne glede na moč potencialnih neviht. Vesel sem, da se v narodu prebuja samozavedanje in želja po življenjski stabilnosti. Me pa hkrati žalosti, da domovina vsaj za zdaj tega še ne zagotavlja.

_MG_6599-Edit
Foto: Dejan Dvoršek

V Bruslju živi kar nekaj Slovencev, imate kakšno skupnost, se kaj družite?

Seveda! Kar redno se odvijajo praznovanja tega in onega, literarni večeri, gostovanja, projekcije filmov. Sicer pa sem obkrožen s peščico krasnih Slovencev, ki prihajajo tako iz glasbenih krogov kot tudi EU institucij. Seveda se zraven primešajo tudi ne-Slovenci, katere pa postopoma sloveniziramo. Skupaj zahajamo na božični market, prireditve, igramo družabne igre, praznujemo rojstne dneve, drug na drugem preizkušamo kuharske recepte naših mam in babic, in podobno. Skoraj praviloma konvencionalno in spontano praznujemo Veliko noč večkrat na leto - barvamo pirhe, pečemo potico in jemo hren in šunko, pa naj bo junija, oktobra, novembra...v sredini januarja nas čaka praznovanje božiča in čisto možno je, da bomo izkoristili priliko in praznovali še novo leto (kot se spodobi z odštevanjem in penino že ob nekaj čez 19. uro). Tako in drugače smo si naklonjeni. Spodbujamo se, stojimo drug ob drugem in se pri tem tudi zabavamo.

Si ambasador slovenske kulture, kakšne so tvoje naloge? So Slovenci prepoznavni v svetovnih/evropskih glasbenih krogih?

Sem slovenski pianist, ki utira svojo pot v evropski oz. svetovni prostor. Zaenkrat sem našel svoje mesto in postal prepoznaven v določenih krogih, tudi zaradi svojih izvedb slovenskih skladateljev kot so Škerjanc, Ramovš, Kozina, Bravničar in drugi. Ljudje cenijo in dajejo vrednost tako slovenski klasični glasbi kot tudi mojim izvedbam. Naloga, ki si jo pripisujem sam, je predstavljati našo literaturo. Če le lahko, je na koncertnem listu kak Slovenec. Zavedam se kdo sem, od kod prihajam in se trudim po svojih močeh, da svet spozna kaj je Slovenija in kaj smo Slovenci. Marsikdaj ljudi spravim v nelagodje, ker jim povem, da življenja v Bratislavi sploh ne poznam. Redki pa vedo, da smo nekoč spadali pod Jugoslavijo, poznajo imena določenih krajev, slovenskih športnih prizorišč in športnikov, kakšnega banda in jedi. Ker je naša umetnostna tradicija dosti krajša glede na ostalo Evropo ter posledično nikoli ni predstavljala ene glavnih smeri, tudi umetniki nis(m)o tako zelo prepoznavni. Izpostavil bi lahko le Huga Wolf-a, ki pa absolutno na podlagi svoje glasbene zapuščine velja za nemškega skladatelja, čeprav je bil rojen v Slovenj Gradcu.

Prejel si kar lepo število nagrad, na katero si najbolj ponosen?

Prejel sem nekaj nagrad na tekmovanjih doma in na tujem ter bi se težko odločil za eno samo. Ponosen sem na vse. Nagrada je tudi maturirati z odliko iz glasbe, biti sprejet na prepoznavno in zahtevno šolo kot je recimo Kraljevi konservatorij v Bruslju, ali koncert v Le Petit Palais v Parizu. Pa tudi to, da so ob meni ljudje, ki so me in me še spremljajo na poti. Zagotovo med pomembnejšimi zame sta slovenska pianistka-pedagoginja Marina Horak in žal preminul nemški baritonist Udo Reinemann. Tudi nagrada »Dr. Romana Klasinca,« ki mi je bila podeljena za izjemne dosežke in prepoznavno delo v tujini, mi veliko pomeni.

Koncertiral si že širom Evrope, kateri koncert se ti je najbolj vtisnil v spomin?

V spominu mi je ostala nabitost energije na zaključnem koncertu mednarodnega mojstrskega tečaja Udo Reinemanna na področju samospeva. Ker je bil najin odnos z Udom pristen, tudi prijateljsko zaupljiv, je bila med nami udeleženci prisotna slutnja, morda celo zavedanje, da je zaradi njegove ponavljajoče se težke bolezni, ta koncert zadnji, katerega soustvarjamo skupaj. Nekaj ur pred koncertom mi je veliki mojster povedal o njegovem zaupanju vame, odobravanju nad mojim glasbenim razvojem, da je ponosen name in vesel, da sem to kar sem. Hkrati mi je z nekakšnim mirom zaupal svoje slutnje, strahove in misli, pa tudi upe. Na koncertu je bila ob meni moja glasbena partnerica, sopranistka Juliette de Massy, ki jo cenim kot izjemno glasbenico in osebo. Izvajala sva Schubert-ove in Wolf-ove samospeve, ki so izjemno poglobljeni, emocionalno nabiti, fizično in psihično naporni. Najin nastop ni poznal ne včerajšnjega, ne jutrišnjega dne. Tisti trenutek sva živela glasbo. Občutil sem nepojmljivo hvaležnost življenju, da sem spoznal Uda in zavoljo te hvaležnosti dal vse od sebe. Mislim, da je celo na Udovo željo koncert zaključil duo iz Poljske z Mahlerjevim »Urlicht« (Praluč), ki govori »Prišel sem od Boga in k Bogu se vračam!« Koncert je imel globok simboličen pomen za mnoge izmed nas. Spomnim se, da so uspešnemu nastopu vseh udeležencev sledile Reinemannove solze sreče, hvaležnosti, ki je hodila z roko v roki s strahom, in še zmeraj prisotno željo po življenju. Ti trenutki so bili tako zelo močni, polni in čisti. Takrat sem ga videl nazadnje. Od takrat naprej v glasbi zame ne obstajata ne včeraj in ne jutri. Samo danes in tukaj, pospremljena z veliko hvaležnostjo ob zavedanju privilegija, da lahko ustvarjaš glasbo in jo deliš  z drugimi ljudmi.

Načrtuješ vrnitev v Slovenijo?

Ker sem zadnja leta pletel svojo mrežo v Belgiji, zaenkrat ostajam tukaj. Spogledujem se z idejo, da bi morda pokukal v Nemčijo ali Francijo, a za zdaj nič konkretnega. Upam, da bo v bližnji bodočnosti  situacija v Sloveniji le takšna, da bi se lahko vrnil in preživel na prej omenjenih nivojih.

Kdaj te bomo lahko spet slišali igrati v domovini?

Tega trenutno ne morem reči. Zaenkrat me veseli vabilo Horakove, da bi s svojim duom pripravil večer samospevov v Ljubljani (morda tudi drugod), a se še za datume nismo dogovorili. Zaenkrat vse kaže na jesen. Močno upam in si zelo želim, da bi prejel še kakšno povabilo za koncert bodisi sam ali v »samospevskem« duu z Juliette, oziroma v komornem sestavu.

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja

Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je...

Posel 2030
Tehnologija
Tehnologija So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo?

Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj...

Posel 2030
Energetika
Energetika Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije

Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih...

Posel 2030
Finance
Finance Facebook z libro vstopa na trg kriptovalut in digitalnih plačil

Facebook cilja tako na uporabnike, ki si želijo dobre plačilne izkušnje, kot na skoraj dve milijardi ljudi, ki sploh nimajo bančnih...

Posel 2030
Prihodnost mobilnosti
Prihodnost mobilnosti Mobilnost 2030: Pametna mesta so pešcem in kolesarjem prijazna mesta 3

S prihodnostjo mobilnosti v mestih se veliko ukvarjajo predvsem ponudniki vozil in informatiki, ni pa nujno, da so njihove rešitve...

Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Digitalizacija vpliva na prihodnost dela: Podjetja so pred pomembnim izzivom

Prihodnost dela prinaša korenite spremembe pri dojemanju, kaj sploh pomeni delovno mesto, s tem pa se spreminja tudi način dela in odnos...