So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj interneta. So podjetja pripravljena?
Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli S prihodom digitalizacije in fintech podjetij, ki klasičnim bankam na določenih področjih poslovanja pomenijo vse večjo konkurenco, so banke pred izzivom, kako digitalizirati storitve in vpeljati nove ter tako izboljšati celotno uporabniško izkušnjo.
Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Banke svojim strankam ponujajo vse boljšo uporabniško izkušnjo pri opravljanju digitalnih storitev tudi zaradi prihoda fintech podjetij.
Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je družinskih podjetij, ki preživijo prenos na tretjo generacijo, malo. Nekaterim spodleti že prenos na drugo generacijo.
Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih industrijskih obratih, operaterji elektroenergetskih omrežij lahko z baterijo za kratek čas nadomestijo izpad elektrarne, lokalne skupnosti pa jih uporabijo pri izpadih zaradi vremena

Je svobodna volja le iluzija?

Čas branja: 11 min
15.12.2013  13:20  Dopolnjeno: 15.12.2013 13:20
Je svobodna volja le iluzija?

Od dve do deset sekund prej, preden se človek odloči denimo vzeti skodelico kave z mize, se v njegovih možganih že pojavi možganska aktivnost, ki telo pripravlja k iztegu roke, je dokazal znanstvenik Benjamin Libet. Je to dokaz, da je vse v naših možganih določeno že vnaprej? Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek pravi: »Morda. A Libet dokazuje tudi, da imamo približno sto milisekund časa, da določene aktivnosti zavremo.«

Zdi se, da svobodno odločamo bolj česa nočemo, kot pa kaj si želimo ali potrebujemo, meni prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali tudi o tem, kako so se skozi evolucijo razvijali naši možgani in ali se bomo nekoč morda lahko z njimi priklopili na računalnik, pa o učinku placeba in o »atomski bombi, ki nam tiktaka pred vrati«, demenci.

Zvezdan Pirtošek
Za nevrologa, ki proučuje in zdravi možganske bolezni, je poznavanje igre med novimi možganskimi deli, ki nam omogočajo zavest, moralo, in starimi deli možganov, ki so čustveni, nezavedni in impulzivni, izredno pomembno.

So možgani človekov najpomembnejši organ?

Da, o tem ni dvoma. Sicer se vedno, ko imamo težave s katerim od organov, zdi, da je prav tisti najpomembnejši. A če pogledamo, kaj je bistvo človeka in človeštva, so to prav človeški um, razum, čustva, socialne interakcije, empatija. Vse to pa je povezano z delovanjem možganov. Možgani so tisti, ki človeka razlikujejo od drugih živih bitij in ga postavljajo na piedestal življenja na Zemlji. Danes nevrologi vemo, še posebej, ko delamo z bolniki, ki imajo bolne možgane, da je največje bogastvo človekovega življenja, ki si ga pogosto razlagamo kot »jaz«, vezano na možgane.

Ali drži, da imajo človeški možgani starejši in novejši del?

V možganih imamo pet velikih sistemov, prvi je miselni, drugi motorični (za gibanje), tretji senzorični (za občutke, vid, sluh), četrti za čustva (limbični sistem) in peti za tiste aktivnosti, ki vzdržujejo življenje, pa se jih ne zavedamo (avtonomni sistem). Zadnji je najgloblje v možganih, je evolucijsko najstarejši in skrbi za povsem avtomatične funkcije našega celotnega telesa. Ta del je tako pomemben za preživetje našega telesa, da ga evolucija ni želela umestiti na površino možganov. Številni procesi, ki potekajo na površini možganov, na možganski skorji, so lahko zavestni in se jih tudi zavedamo kot del svoje osebne izkušnje. Aktivnosti možganskih delov, ki so globlje, pa se ne zavedamo. Študije nevrologa Damasia so potrdile mnenje številnih filozofov in psihologov, da smo v življenju najbolj uspešni, če sta razumski in čustveni sistem v ravnotežju.

Rastline, denimo, nimajo možganov, so pa kljub temu živo bitje. Zakaj v evoluciji nastane potreba, da se razvijejo možgani?

Potreba po nekem centralnem živčevju, po skupku živčnih celic se pojavi, ko se živo bitje »odloči«, da se bo začelo gibati. Imamo lep primer morske anemone, ki večino svojega življenja živi pritrjena na morsko dno, potem pa se v določenem razvojnem ciklusu odloči, da bo potovala. In zaradi tega potovanja za tistih nekaj ur dobesedno zgradi preproste možgane, da se lahko izogiba nevarnostim. Del teh celic je senzoričen, daje podatke o tem, kaj je na poti pred njo, drugi del pa motoričen, ki izvaja gibe, da se anemona lahko umakne nevarnostim. Centralno živčevje se je v evoluciji večalo in začelo opravljati kompleksnejše naloge. Pred 300 milijoni let je bilo živčevje takrat prevladujočih živali - plazilcev - že sestavljeno iz starega zelo globokega dela možganov, ki ga najdemo tudi pri sodobnem človeku. Plazilci žvečijo, z avtonomnim sistemom nadzirajo srce, žile, s hipotalamusom razmnoževanje, cikluse spanja, žejo in lakoto - nimajo pa čustev in spomina. Pred približno 200 milijoni let pa se nad najstarejšim plazilskim delom pri sesalcih pojavi limbični sistem, ki omogoči spomin in čustva. Takrat so bili sesalci fizično majhni in so se - lahek plen dinozavrov in drugih plazilcev - skrivali pod zemljo. Prav pojav čustev (ljubezen je najučinkovitejša pot za zaščito potomcev) in spomina (izkušnja od včeraj omogoči dober načrt za jutri) je, skupaj s padcem meteorita pred 65 milijoni let, omogočil, da so sesalci v evoluciji prehiteli plazilce. Zlasti najbolj razviti sesalci, primati, so nad limbičnim delom v naslednjih milijonih let začeli izgrajevati najnovejši del možganov, predvsem možgansko skorjo, ki raste, raste ter se zaradi hitre rasti in pomanjkanja prostora začne gubati.

Zvezdan Pirtošek 2
Če rečemo, da je vse že določeno, kako bomo rešili težavo, ko bomo v družbi imeli morilca? Ga bomo kar pustili, da prosto še naprej hodi okoli, če je tako ali tako že vse določeno? Pojavi se ogromno dilem.

Kakšna je funkcija možganske skorje?

Ima dve funkciji, in sicer po eni strani poskuša kontrolirati globoki stari del možganov, ki je impulziven, čustven, nepremišljen, po drugi pa omogoča inteligentno, abstraktno, alternativno načrtovanje.

»Dizajn« možganov je precej neroden ...

Da, tako kot če bi želeli najhitrejši, najboljši avtomobil, pa ne bi kupili najnovejšega modela, ampak bi raje na staro kripo dograjevali moderne dele, gume, pa volan, novo karoserijo. To bi bilo pri avtomobilu silno nenavadno, logika možganov pa je prav takšna, da ohranja prastare dele, na te pa se nato naslojujejo novi in novi. In za nevrologa, ki proučuje in zdravi možganske bolezni, je poznavanje te igre med novimi možganskimi deli, ki nam omogočajo zavest, moralo, in starimi deli možganov, ki so čustveni, nezavedni in impulzivni, izredno pomembno.

Zakaj?

Velikokrat je aktivnost starih delov možganov tako močna, da prevlada nad aktivnostjo novih. Takrat se pojavijo tiki, prisilne misli, prisilna dejanja, emocionalne težave, osebnostna spremenjenost. Tudi če novi možgani pretirano ukrotijo stare, se lahko pojavijo vedenjske motnje. Ta usklajena medigra globokih starih in vrhnjih novih delov možganov je zato za človekovo ustvarjalnost, duševni mir in ravnotežje zelo pomembna.

Se naši možgani še vedno razvijajo? Se bomo nekoč sposobni priključiti na računalnik?

Seveda se še vedno razvijajo. Okolje in geni določajo naš evolucijski razvoj, tudi razvoj možganov. Če se denimo ozračje zelo ohladi, se tudi možgani prilagodijo tako, da bodo za telo zadrževali toploto. Naj dodam, da je sprednji del možganov, čelni, zelo pomemben za razum, zadnji del pa je zelo pomemben za doživljanje narave, vidnih podob, zvokov, dotikov, lastnega telesa. In lastnost homo sapiensa je prav to, da je zelo sposoben načrtovati, organizirati, kombinirati. V zadnjih deset tisoč letih so se nam, zanimivo, možgani zmanjšali, se pa vse bolj veča frontalni, sprednji del možganov, kar pomeni, da postajamo vse bolj razumska bitja, ki znajo svojo usodo načrtovati, in bitja, ki se vse bolj zatekamo v virtualnost. Mlajše generacije danes vse več časa preživijo s slušalkami v ušesih, brskajoč po internetu, in pogosto odrasli takoj pomislimo, kako zelo je to slabo. Pravzaprav pa ne vemo, kakšen je dolgoročni evolucijski namen takih sprememb. In v luči nadaljnjega razvoja je povsem mogoče, da bomo kmalu vsaj del informacij, shranjenih v možganih, preprosto prenesli v zunanji računalnik.

Je mogoče, da se nam bodo možgani razvijali tako, da se bodo okrnile druge funkcije, denimo gibalne?

Vsekakor. Trenutno gre možganski razvoj v ta virtualni svet, a vse se še lahko obrne.

Koliko na razvoj možganov, tudi možganskih bolezni, vplivajo geni in koliko okolje?

Za nekatere bolezni je pomembnejše okolje, za druge pa geni. Imamo bolezni, ki so tako rekoč stoodstotno genetske. Če ima denimo človek določen gen, bo dementen. Imamo pa tudi bolezni, ki so stoodstotno odvisne od okolja. Morda sicer človek določen gen, ki je značilen za določeno bolezen, ima, a se ne bo aktiviral, če v okolju ta človek ne bo naletel na določen virus oziroma se bo dovolj gibal in zdravo prehranjeval.

Lahko na potomce z geni prenašamo znanje oziroma lastnosti, ki se jih človek nauči in niso prirojene?

Danes vemo, da se nekatere stvari, ki se jih v življenju naučimo ali se nam pripetijo, zapišejo tudi v genom. Če bodo starši pod stresom, se to lahko prenaša na potomce. To proučuje epigenetika. Richard Dawkins pa je skoval izraz mem, s katerim označujemo dejstvo, da v zadnjih nekaj tisočletjih hitreje kot geni Darwinove evolucije človeštvo in svet preoblikujejo memi civilizacije. Človek je s svojo kulturo in civilizacijo dosegel stopnjo, ko lahko prevara genetiko in se poigrava z geni. Ko gene vbrizga ali pa jih odvzame, s svojim znanjem vpliva na svoj lastni razvoj. V neki družbi bi se lahko odločili, da bodo pri njih otroci samo plavolasi, samo modrooki in samo višji od 180 centimetrov. Tega ne dela narava, to naredi človek s svojim memom. Sicer pa se možgani, tako kot naše telo, spreminjajo pod pritiskom evolucije in z genetskimi in okoljskimi zapisi ter tudi z našo civilizacijo in kulturo.

Kako gledate na večno dilemo, ali ljudje imamo svobodno voljo odločanja ali je vse že določeno v možganih?

Ta dilema je v filozofiji prastara, pozneje sta jo aktualizirala teologija in pravo. Teologija z razmišljanji, kot je - če je bog vseveden in vsemogočen, absolutni stvarnik, kje je mesto za svobodno voljo človeka? Prvo postavlja vprašanje odgovornosti, svobodne volje in (ne)zaslužene kazni. Razmišljanja filozofov lahko razdelimo v tri skupine: libertaristi menijo, da imamo svobodno voljo. Deterministi pravijo, da je vse na svetu absolutno določeno. Nekateri pravijo, da je to določil bog, ateisti pa to razlagajo s fiziko. Danes le redki trdijo, da vse določajo geni, je pa še več razlag tega, da nismo svobodni.

Obstaja pa še tretja skupina, kompatibilisti, ki pravi, da je res, da smo delno determinirani, denimo s spolom, velikostjo, geni, okoljem, a da vseeno o določenih stvareh svobodno odločamo. Medtem ko so laiki skoraj vsi libertaristi ali kompatibilisti, je zanimivo, da se sodobna nevroznanost vse bolj nagiba k determinizmu.

Je za to ključna Libetova študija, kjer je dokazal, da se aktivnost v možganih za določeno dejanje sproži pred željo človeka, da bo to dejanje storil?

Libet je opazoval možgansko aktivnost ljudi in jo meril. Prostovoljcem je naročil, naj po želji dvignejo prst. Prosil pa jih je, naj si trenutek, ko se v njih pojavi odločitev, da bodo dvignili prst, zapomnijo po položaju kazalca na posebni uri. Trenutek, ko se v človeku pojavi odločitev, lahko poimenujemo kot A. Z B označimo možgansko aktivnost, ki je vezana na začetek izvedbe akcije v možganih. To se lahko zanesljivo razbere iz možganskih valov. S črko C pa označimo trenutek, ko se aktivira mišica, s katero bomo zdaj dvignili prst. Libet je pričakoval - in tako bi menila večina ljudi -, da si aktivnosti sledijo po očitnem zaporedju A, B, C. Predstavljajte si njegovo presenečenje, ko je dokazal, da se najprej v človekovih možganih pojavi aktivnost B, skoraj dve sekundi pred aktivnostjo A. Druge, predvsem slikovne študije so našle še daljši predhodni interval, okoli deset sekund. Torej možganska aktivnost najprej pripravlja akcijo za dvig prsta in šele precej pozneje se v človeku pojavi misel, namen ali volja, da bo izvedel gib. Libet je sklenil, da je svobodna volja naša iluzija, pa čeprav je prej vanjo zelo verjel. Ker se konceptu svobodne volje ni hotel kar tako odpovedati, je raziskoval naprej in ugotovil, da imamo zadnjih sto milisekund aktivnosti pred izvršitvijo dejanja čas, da si premislimo. Lahko torej zavremo akcijo.

Torej bolj odločamo o tem, česa nočemo, kot pa o tem, kaj želimo?

V vseh delih možganov v vsakem trenutku poteka ogromno število procesov (»misli«), ki se jih ne zavedamo, saj se v glavnem porajajo globoko v možganih. Različnih, takšnih, ki bi se jih sramovali, pa tudi povsem preprostih in vsi ti procesi se bojujejo za možnost, da bi prišli v žarišče naše pozornosti, v zavest, na možgansko površino. Od tega, da moramo denimo takoj na stranišče, ali da se moramo dotakniti sogovornika, ali pa da moramo skočiti na mizo ali si natočiti vodo. Lahko si tudi to predstavljamo kot evolucijski boj različnih namenov, motivov, potreb in cilj vsakega od teh je, da se izvrši. Ne moremo se bojevati proti temu, da teh misli ni. Ne moremo se boriti niti proti nespodobnim mislim, mislim potencialnega morilca. A po Libetovem mnenju lahko, preden se namen izvrši, proces ustavimo. Lahko torej odločamo, česa nočemo, kaj hočemo, pa ne. Zanimivo je, da tudi večina velikih civilizacijskih kodeksov, denimo deset božjih zapovedi, pogosteje predpisuje, česa ne smemo, kot pa kaj naj počnemo.

Kam pa se prištevate vi, ste libertarist, kompatibilist ali determinist

Kot nevrolog in nevroznanstvenik sem bliže determinizmu. Je pa res, da determinizem v večini ljudi zbuja nelagodje. Tako udobna in utešujoča je namreč misel, da smo gospodar sebe in sveta, da imamo svobodno voljo in tudi družba bolj kot ne temelji na tem konceptu. Če rečemo, da je vse že določeno, kako bomo rešili težavo, ko bomo v družbi imeli morilca? Ga bomo kar pustili, da prosto še naprej hodi okoli, če je tako ali tako vse že določeno? Pojavi se ogromno dilem. Tudi če je svobodna volja sama iluzija, jo človeštvo vsaj na tej stopnji razvoja potrebuje, da poskuša kolikor toliko preventivno delovati. Tudi če je nekaj neizogibno, je zelo pomembno, da se zavedamo, kaj je prav in kaj ne. To je moč, ki jo imamo nad življenjem, in če se zavedamo principov človeške morale in etike, določenih stvari in dejanj ne naredimo. Od majhnih - če nas denimo na avtobusu tišči na stranišče, ne bomo preprosto slekli hlač in potešili svoje potrebe - do velikih moralnih in etičnih vprašanj.

A če med tolikšno množico misli večino zatremo, še vedno nekako izbiramo poti, ki so lahko različne, če bi se pri zatiranju misli odločali drugače

Točno tako.

Kakšni so dokazi za učinek placeba?

Placebo pomeni ugajati. Učinek placeba so na primer opazovali in koristno uporabljali v vojnah: sestram je zmanjkalo morfija, pa so v obupu vojakom dale navadno vodo, in nekaterim je to pomagalo. Medicina je na placebo dolgo gledala s posmehom in cinizmom, odziv na placebo je bil dokaz, da »si bolnik izmišljuje«, a danes iz številnih študij vemo, da ima placebo tudi resnični učinek na možgane. Da v možganih izzove zelo podobne procese kot aktivno zdravilo. Danes vemo, da pozitivne misli pripomorejo k zdravljenju. Bolniku, ki je zelo prestrašen, depresiven, lahko predpišemo anksiolitik, lahko ga primemo za roko in mu mirno govorimo, ga tolažimo in prigovarjamo, da bo vse v redu, lahko pa mu damo vodo in rečemo, da bo to super učinkovalo. V vseh treh primerih pride do zelo podobne možganske aktivnosti. Pri tistem primeru, ko držimo bolnika za roko, se aktivirajo najprej deli možganov, ki so pomembni za interakcijo z ljudmi, v sprednjem, čelnem režnju, potem se aktivnost seli dol, globlje, kjer so na primer predeli za bolečino ali tresenje pri Parkinsonovi bolezni. Aktivno zdravilo že od začetka deluje na te globlje predele. Se pa pri placebu odpira cel niz vprašanj.

Etičnosti?

Seveda. Je etično, če zdravnik bolniku da placebo, pa mu tega ne pove? Lahko sicer rečemo, da zdravnik ravna plemenito in dobronamerno, saj želi bolnika odrešiti bolečine ali tegob Parkinsonove bolezni. A dolgoročno v tem odnosu ostaja neprijeten občutek, da zdravnik bolnika zavaja. To lahko močno poruši zaupanje med njima. Bolnik lahko upravičeno meni, da ga zdravnik podcenjuje, je zato užaljen in prizadet. Študija pri bolnikih z razdraženim črevesjem pa je pokazala prisotnost učinka placeba tudi pri bolnikih, ki so jim iskreno povedali, da dobivajo placebo in kaj od tega lahko pričakujejo.

Kje pa je placebo učinkovit?

Placebo je kot zdravilo učinkovit pri tistih boleznih, ki so močno povezane z delovanjem možganov, denimo bolečina, Parkinsonova bolezen. Pri zaraščanju kosti po zlomu noge placeba praktično ni, pri bolečini, povezani z zlomom, pa je prisoten.

Katere izmed možganskih bolezni vas najbolj skrbijo?

Demenca. Pred malo več kot sto leti je bila povprečna življenjska doba v Ameriki pod 50 let. V sto letih je medicina zelo veliko naredila, da se nam je življenjska doba skoraj podvojila. In s staro populacijo prihajajo nevrodegenerativne bolezni, predvsem demenca in Parkinsonova bolezen. Tiste bolezni, pri katerih nam zaradi neznanega vzroka začnejo odmirati možganske celice. To so težke bolezni, ki ob trpljenju bolnikov veliko breme naložijo tudi svojcem. Če se ne bomo odzvali - včeraj, danes je že nekoliko pozno -, bomo mlade ljudi prikrajšali za njihova življenja, saj bodo morali pustiti delo, porabiti velike količine denarja, da bodo lahko skrbeli za svojce. In s staranjem povezane bolezni uma in gibanja so bomba, ki tiktaka z možnostjo atomske eksplozije. Danes imamo 30 tisoč bolnikov z demenco, pet tisoč bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, leta 2050 jih bo trikrat več. Mladih pa bo manj. In pred tem si naša družba slepo zatiska oči. Amerika in Evropa se na to že pripravljata.

Kako pa pri demenci napreduje diagnostika?

Pri 80 letih ima že četrtina do tretjina ljudi Alzheimerjevo bolezen. Medtem ko so nam še pred desetimi leti pošiljali težko dementne bolnike, ki jim nismo mogli več pomagati, je danes medicina tako napredovala, da lahko že deset, 15 let pred prvimi znaki napovemo, da bo nekdo imel Alzheimerjevo bolezen. Vemo, da danes intelektualna, fizična dejavnost, prehrana, bogata z antioksidanti in drugimi snovmi, nekoliko odložijo demenco. Sicer pa v ogromno laboratorijih po svetu poteka iskanje nevroprotektivnega zdravila, ki bo omogočilo, da se spremembe, lehe, v možganih ne bodo več razvijale oziroma da bi jih lahko celo razgradili.

Veliko naj bi obetale tudi matične celice?

Drži. Pred kratkim je mednarodna skupina znanstvenikov iz matičnih celic uspešno vzgojila za grah veliko tkivo človeških možganov, ki so podobni zasnovam možganov pri človeškem zarodku. In prav pri nevrodegenerativnih boleznih, tudi pri kapi, je zdravljenje z matičnimi celicami zelo obetavno. Iz teh celic lahko izdelujemo nove dele možganov, ki bodo nadomestili določene okvarjene dele in prevzeli izgubljene funkcije.

Ali je presaditev možganov mogoča?

Seveda se ob taki misli pojavljata niz etičnih in filozofskih dilem in neugoden občutek frankensteinovstva. Teoretično bi bili možgani zaradi svojega imunskega statusa za presaditev idealen organ, saj - v nasprotju z jetri ali ledvicami - ne bi prihajalo do zavračanja presajenega organa. A presaditev možganov ni mogoča, saj bi brazgotine možganskega tkiva onemogočile prenos živčnih impulzov do hrbtenjače. Znanstveniki so že izvedli transplantacije celotnih glav pri psih in opicah. Prav v letošnji junijski številki revije Surgical Neurology International je italijanski znanstvenik Dr. Sergio Canavero objavil mnenje, da današnja tehnologija ta poseg omogoča tudi pri človeku. Kontroverzno mnenje, ki je izzvalo tudi ogorčene odzive in pozive k »zdravi pameti«. Vsekakor se bolj obetavno zdi delo z izvornimi celicami, s transplantacijo manjših skupkov matičnih celic v določene, obolele predele možganov, ali pa delo z nevročipi in možgani, povezanimi na računalnik, s pomočjo katerega slep bolnik lahko vidi, gluh sliši in nepokreten izvede smiseln gib ali premika kurzor računalnika.

Info

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Ljubljana in predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti.

Avtorica: Barbara Škrinjar

Članek je bil objavljen 25. oktobra 2013 v reviji Medicina in Ljudje

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja

Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je...

Posel 2030
Tehnologija
Tehnologija So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo?

Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj...

Posel 2030
Energetika
Energetika Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije

Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih...

Posel 2030
Finance
Finance Facebook z libro vstopa na trg kriptovalut in digitalnih plačil

Facebook cilja tako na uporabnike, ki si želijo dobre plačilne izkušnje, kot na skoraj dve milijardi ljudi, ki sploh nimajo bančnih...

Posel 2030
Prihodnost mobilnosti
Prihodnost mobilnosti Mobilnost 2030: Pametna mesta so pešcem in kolesarjem prijazna mesta 3

S prihodnostjo mobilnosti v mestih se veliko ukvarjajo predvsem ponudniki vozil in informatiki, ni pa nujno, da so njihove rešitve...

Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Digitalizacija vpliva na prihodnost dela: Podjetja so pred pomembnim izzivom

Prihodnost dela prinaša korenite spremembe pri dojemanju, kaj sploh pomeni delovno mesto, s tem pa se spreminja tudi način dela in odnos...