So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo? Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj interneta. So podjetja pripravljena?
Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli Z digitalizacijo banka postane dosegljiva kadarkoli in od kjerkoli S prihodom digitalizacije in fintech podjetij, ki klasičnim bankam na določenih področjih poslovanja pomenijo vse večjo konkurenco, so banke pred izzivom, kako digitalizirati storitve in vpeljati nove ter tako izboljšati celotno uporabniško izkušnjo.
Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Razvoj fintecha prinaša koristi bančnim strankam Banke svojim strankam ponujajo vse boljšo uporabniško izkušnjo pri opravljanju digitalnih storitev tudi zaradi prihoda fintech podjetij.
Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je družinskih podjetij, ki preživijo prenos na tretjo generacijo, malo. Nekaterim spodleti že prenos na drugo generacijo.
Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih industrijskih obratih, operaterji elektroenergetskih omrežij lahko z baterijo za kratek čas nadomestijo izpad elektrarne, lokalne skupnosti pa jih uporabijo pri izpadih zaradi vremena

Intervju: Največje priznanje je odhod študenta v svet start-upov

Čas branja: 8 min
27.10.2013  19:49  Dopolnjeno: 27.10.2013 19:51
Intervju: Največje priznanje je odhod študenta v svet start-upov

Jernej Barbič je profesor računalniške grafike na Univerzi Južna Kalifornija. Diplomiral je v Sloveniji, na doktorski študij pa se je odpravil čez lužo, in sicer na univerzo Carnegie Mellon v ZDA. Po doktoratu je svoje znanje dve leti izpopolnjeval na prestižni univerzi Massachusetts Institute of Technology.

jernej barbič
Jerneja Barbiča je ameriška revija MIT Technology Review lani uvrstila na seznam 35 najvidnejših inovatorjev, mlajših od 35 let

Zakaj ste odšli na doktorski študij v ZDA?

Zanimala sta me tako matematika kot računalništvo. Na dodiplomskem študiju na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko sem pridobil odlično znanje matematike. Od tu je bila pot v nadaljnji (magistrski) študij računalništva v Sloveniji sicer možna, ampak ni bila preprosta.

Po naravi sem človek, ki ga zanima tako rekoč vse, matematika, fizika, računalništvo, pa tudi ekonomija, pravo, družboslovje. Sem polihistor. V Sloveniji prevečkrat zmotno mislimo, da takih ljudi ni več. Kot tak se nisem najbolje znašel v slovenskem šolskem sistemu. Zanimivo je, da na univerzi v ZDA, kjer sem študiral, mlade polihistorje spodbujajo, med drugim s posebnimi nagradami in štipendijami. Pred mesecem dni sem napisal priporočilno pismo ameriškemu študentu, ki hkrati študira računalništvo in film, ob tem pa sem se spomnil na svoj položaj v Sloveniji.

Zelo visoko cenite slovensko šolstvo. Je bilo torej vaše znanje na doktorskem študiju v ZDA enako znanju kolegov iz drugih držav?

Ne le enako, ampak tudi boljše. Je pa bilo bolj specifično. Zelo veliko sem vedel o matematiki in računalništvu, medtem ko so moji ameriški kolegi imeli bolj zaokroženo znanje.

Kako ste financirali študij?

Pomagala mi je moja ameriška univerza. V ZDA so prihodki asistentov manjši od ameriškega plačnega povprečja. Da se sicer preživeti, vendar so s tega vidika tisti, ki ostanejo v Sloveniji, glede na povprečno plačo v državi, na boljšem.

Vam je Slovenija pomagala pri odhodu na študij v tujino?

Država mi je pomagala predvsem s tem, da mi je omogočila brezplačen dodiplomski študij. Če bi živel v ZDA, bi bil najverjetneje že po dodiplomskem študiju tako zadolžen, da o podiplomskem sploh ne bi razmišljal.

Zato sem zelo previden pri odločitvah o plačljivem dodiplomskem študiju. Prav plačljivost študija in majhni dohodki v času podiplomskega študija so glavni razlogi, da se v ZDA veliko manj ljudi odloči zanj kot pri nas, zato v ZDA tak kader »uvažajo« iz drugih držav.

Ali je študij torej pravica ali naložba?

Vsekakor je naložba. V Sloveniji jo plača država oziroma davkoplačevalci, v ZDA pa gre za zasebno naložbo, in odločitev za študij sprejme vsak posameznik. Kateri sistem je boljši, je težko reči, saj sta oba skrajnosti. Slovenski sistem mi je sicer bolj pri srcu. Omogoča, da lahko tudi revnejši pridobijo znanje in ustvarijo kariero.

Ne bi pa rekel, da je študij pravica. Pravica vsakega posameznika je, da si ustvari dostojno življenje, da najde svoj položaj v družbi, kjer je najbolj koristen in tudi zadovoljen. Nisem pa prepričan, da mora prav vsakdo študirati. Vsi pač niso za to. V ZDA niso tako obsedeni z izobrazbo, kot smo na sončni strani Alp. V Sloveniji je močan psihološki pritisk na mlade, da če ne greš na fakulteto, ne bo nič iz tebe.

Vrniva se k vaši karieri. Ste profesor na južnokalifornijski univerzi USC. Kako ste prišli do tega položaja?

Po doktoratu sem iskal službo tudi v industriji, predvsem v sektorju računalniške animacije in posebnih učinkov v filmski industriji. Imel sem nekaj dobrih ponudb, med drugim me je vabilo podjetje Industrial Light & Magic iz San Francisca. Medtem sem dobil povabilo, da bi postal raziskovalec na Massachusetts Institute of Technology (MIT), in ga sprejel. Tam sem ostal dve leti in se nato odločil za profesorsko kariero.

Dobiti profesuro v ZDA je zelo tekmovalen postopek. Vsak razpis je objavljen na spletu. Ko sem se prijavljal leta 2009, je bila v ZDA in drugje po svetu huda kriza. Ameriške univerze imajo namreč denar na borzi in so krizo toliko bolj čutile, zato je bilo tudi veliko manj razpisanih mest za profesorje na mojem področju.

Prijavil sem se na približno 20 univerz, tudi zunaj ZDA. Na treh sem se prebil v naslednji krog in povabili so me na celodnevne intervjuje. Pogovarjaš se s profesorji, ki te želijo spoznati. Povedati moraš vse: od kod si, kaj te zanima, kaj delaš v prostem času. Tako želijo ugotoviti, kako se boš znašel v njihovem timu in kako uspešen boš pri svojem delu. Zelo pomembna je tudi predstavitev lastnega raziskovalnega dela, kar je zelo dobro vaditi.

Že četrto leto ste zaposleni na USC. Čez tri leta se boste morali odločiti, ali boste nadaljevali akademsko življenje ali pa boste vendarle odšli v gospodarstvo. Kaj napovedujete?

Ostal bom v akademskem svetu. Sicer me industrija zelo zanima in imam z njo še vedno veliko stikov. Prav zdaj se dogovarjam z več podjetji v moji panogi, da bi med poletnimi počitnicami za dva meseca odšel k njim. Vendar akademski svet človeku, kot sem sam, omogoča veliko svobode. Sam si izbiram probleme, ki jih bom reševal. Če bi že odšel v industrijo, bi me zanimali predvsem start-upi.

Na kaj bodo na univerzi pozorni, ko bodo čez tri leta razpravljali, ali naj vas obdržijo?

Pomembni so predvsem raziskovalni dosežki. Univerza naredi seznam svetovno uveljavljenih profesorjev z drugih univerz in jih potem povpraša, ali lahko naredijo evalvacijo Jerneja Barbiča. Kolikšno je število objav v primerjavi s primerljivimi profesorji, kako prestižne so, koliko raziskovalnega denarja sem načrpal, kakšne so ocene študentov.

Študenti med drugim ocenijo profesorja na podlagi tega, ali je entuziastičen, ali je na voljo med govorilnimi urami, ali ima korekten odnos do njih, ali predava sodobno snov, ali predava razumljivo. Mnenje študentov je zelo pomembno, saj plačujejo visoko šolnino. Če se razširi glas, da kateri izmed profesorjev ne opravlja dobro svojega dela, bo univerza izgubila ime, s tem pa bo v proračun priteklo manj šolnin. To pomeni okoli 130 tisoč evrov na študenta.

Kakšen je vaš profesorski vsakdanjik? Kakšno je razmerje med časom, ki ga namenite poučevanju, in časom, ki ga namenite raziskavam?

Uveljavljeni profesorji z dolgoletnim stažem 40 odstotkov časa namenijo poučevanju, enak delež raziskavam, preostalo pa delu za oddelek. Pri mladih profesorjih je delež za raziskave manjši. Pri meni je raziskavam namenjenega približno polovico časa.

Kaj je za vas dokaz dobrega profesorja? Dobre ocene študentov, dobre službe, ki jih dobijo, ali uspešen start-up?

Vse skupaj. Bi bil pa zelo vesel oziroma bi bilo zame veliko priznanje, če bi po nekaj letih prišel študent, že uspešen podjetnik, in mi dejal, da se je za svet start-upov odločil zaradi mene. Vendar to je skrajni primer, to se ne dogaja pogosto. Od 80 študentov, ki poslušajo moj predmet, jih bo morda le nekaj ustanovilo zagonsko podjetje oziroma start-up. Pa še to verjetno ne iz računalniške grafike. Tudi v ZDA so uspešni start-upi redki, saj je podjetništvo tvegano.

Spodbujate podjetništvo med svojimi študenti?

V ZDA je podjetništvo na vsakem koraku. Seveda jih tudi sam spodbujam k vstopu v svet start-upov. Tako jim med predavanji poskušam pokazati, kakšno vrednost ima to znanje v gospodarstvu. A študenti, ki pridejo na USC, so že po naravi zelo ambiciozni. Vsi vedo, da so zagonska podjetja velika priložnost za ustvarjalno delo in dober zaslužek. Če mladih ne spodbujaš, če jim sploh ne poveš, kakšne možnosti imajo, oziroma če podjetništvo predstavljaš kot nekaj nemogočega, jih odvračaš od tega sveta. In začarani krog se ne pretrga.

Imate štiri študente, ki vam pomagajo pri raziskavah.

Imam dva doktorska in dva magistrska študenta. Doktorski študent me v teoriji stane 80 tisoč dolarjev na leto, vendar ker sta oba tudi asistenta na univerzi, imam popust 60 tisoč dolarjev za oba. Magistrska študenta pa me staneta zelo malo, saj sta plačala šolnino. Zanimivo je, da se na magistrski program prijavljajo predvsem otroci premožnih Indijcev in Kitajcev.

V E-argumentu za revijo Manager ste med drugim omenili, da bi v svoji raziskovalni ekipi želeli imeti tudi slovenskega študenta. Vabilo še vedno velja?

Seveda. Študenta sicer ne bom vzel samo zato, ker je iz Slovenije. Mora biti vrhunski kader. Slovencu bi dal prednost le, če bi bila dva enakovredna kandidata. Vendar nisem povsem prepričan, da se bo to res zgodilo. Študent se mora namreč preseliti za več let v ZDA za ne prav visoko plačo.

Kako financirate svojo raziskovalno dejavnost?

V ZDA je več sto univerz, približno toliko je tudi oddelkov za računalništvo. Vsi ti med sabo tekmujemo za sredstva in teh je vedno manj kot projektov. Financiramo se večinoma iz razpisov vlade, včasih pa nas pokličejo tudi podjetja. Prav pred dnevi so me poklicali iz japonske družbe, ki se ukvarja z računalniško grafiko.

Pri sodelovanju z ameriško industrijo je potrebna previdnost, predvsem zaradi lastništva intelektualne lastnine. Sicer pa je verjetnost uspeha pri prijavah za vladna sredstva 15-odstotna.

Kaj delate med poletnimi počitnicami?

Kot verjetno veste, profesorje v ZDA univerze plačujejo le devet mesecev. Torej nam poletni meseci ostanejo za to, da gremo lahko na neplačani dopust ali na prakso v industrijo, kar letos nameravam narediti tudi sam, kot sem že omenil. Nekateri profesorji si te tri mesece izplačujejo plačo iz sredstev, ki so jih dobili za raziskave, drugi pa gredo na neplačani dopust.

Lani vas je revija MIT Technology Review izbrala za enega izmed 35 najvidnejših inovatorjev, mlajših od 35 let. Kako sta v ZDA povezana akademski svet in inovatorstvo?

Inovatorstvo je v ZDA zelo cenjeno. Moja univerza ima mini pisarno za prenos znanja v gospodarstvo. Prek te pisarne tudi sam poskušam tja prodreti s svojimi patenti. V pisarni so predvsem podjetniki, ki so v preteklosti že imeli zagonska podjetja, zato poznajo področje in znajo svetovati profesorjem. Je pa res, da je profesorjem, ki delajo na univerzah, ki so v središču ekosistemov start-upov, lažje.

Ste inovator, čas namenjate poučevanju, raziskujete in se potegujete za sredstva za raziskave. Bi rekli, da ste podjetnik?

Če bi svoj laboratorij štel kot podjetje, potem je odgovor pritrdilen. Sam odločam, koga bom zaposlil, katero opremo bomo kupili, na katere konference bomo odšli, ustvarjam intelektualno lastnino oziroma z njo povezano vrednost. Vodja oddelka me pri tem spodbuja, sicer pa nima večje vloge. V tradicionalnem pomenu nisem podjetnik, vendar se to lahko tudi spremeni. Veliko profesorjev odpira zagonska podjetja, na našem oddelku, ki šteje 30 profesorjev, so taki trije.

Sebe v svetu start-upov še ne vidim, imam dovolj dela. Zdaj poskušam svoje izume spraviti v gospodarstvo prek licenciranja patentov. Trenutno delam pri sistemu za animacijo gibanja rastlin s pomočjo fizike (mehanike), od dreves, grmičevja do rož. Ta tehnologija je zdaj najbliže uporabi v gospodarstvu. Je pa preboj, predvsem na področju posebnih učinkov, težaven, saj tehnologija, čeprav razmeroma preprosta, že obstaja.

V praksi je tako, da podjetja v moji panogi raje sama razvijajo novosti, kot pa da sodelujejo z univerzami. Naša težava je, da veliki filmski studii v Hollywoodu, kljub velikanskim dobičkom, ponujajo (stiskajo) zelo nizka plačila podjetjem, ki dodajajo računalniške učinke v film. Ta podjetja potem med sabo tekmujejo in so prisiljena v zniževanje cen. Toliko, da so na koncu njihove marže, kljub visoki tehnologiji, izjemno majhne in nimajo skoraj nič sredstev za financiranje raziskav na univerzah.

Zato je pred nekaj dnevi šlo v stečaj eno pomembnih podjetij za posebne učinke v filmski industriji (Rythm & Hues). Pred nedavnim sem že predlagal vodilnim v združenju SIGGRAPH, da začnemo javno opozarjati na to težavo.

Konec leta 2010 ste pisali takratnemu ministru za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjanu Žekšu predlog, kaj bi bilo po vašem mnenju treba spremeniti za izboljšanje konkurenčnosti slovenskega visokošolskega sistema. Bi zdaj, torej dve leti pozneje, kaj dodali?

Gotovo je treba spremeniti postopek zaposlovanja profesorjev. Treba je omogočiti, da se lahko prijavijo tudi tujci. Znanje slovenščine je seveda razumen pogoj, vendar je zahtevana stopnja jezikovnega znanja odvisna od vrste študija.

Treba pa je vztrajati pri tem, da pridejo tuji strokovnjaki. Tudi če prvo leto ne uspe, bo morda naslednje. Priporočal bi sicer kanadski pristop, da pri enakovrednih kandidatih zaposlimo Slovenca ali Slovenko.

Če pogledam z lastnega vidika, me kot profesorja motivira to, da sem lahko svoboden, ustvarjalen, sam odločam, kam grem, da imam sredstva za raziskave.

Poudaril bi tudi izboljšanje odnosov med starejšimi in mlajšimi profesorji. Starejši kolegi so zelo korektni do mene. V ZDA se starejši profesorji ne čutijo ogrožene in so veseli uspehov mlajših. Malce več tolerance, strpnosti in razumevanja, da gre za generacijski preskok in da so mlajše generacije drugačne, ne bi škodilo.

Se nameravate vrniti v Slovenijo?

Najverjetneje ne. V ZDA sem 11 let in sem tu zelo zadovoljen. A moje trenutno mnenje je nerelevantno. Življenje je nepredvidljivo, v nekaj letih se lahko vse spremeni.

Članek je bil objavljen 27. februarja 2013 na Finance.si

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Nove generacije družinskih podjetij podpirajo preobrazbo poslovanja

Večina naslednikov v družinskih podjetjih je prepričana, da so pripravljeni za novo digitalno dobo. Podatki pa kažejo, da je...

Posel 2030
Tehnologija
Tehnologija So podjetja pripravljena na digitalno transformacijo?

Vpliv umetne inteligence in drugih digitalnih tehnologij bo lahko imel večji vpliv na poslovanje podjetij, kot ga je prinesel razvoj...

Posel 2030
Energetika
Energetika Litij-ionske baterije so prihodnost elektromobilnosti in shranjevanja električne energije

Litij-ionske baterije se uporabljajo predvsem v avtomobilih in za velike sisteme. Na uporabo takšnih baterij se pripravljajo v večjih...

Posel 2030
Finance
Finance Facebook z libro vstopa na trg kriptovalut in digitalnih plačil

Facebook cilja tako na uporabnike, ki si želijo dobre plačilne izkušnje, kot na skoraj dve milijardi ljudi, ki sploh nimajo bančnih...

Posel 2030
Prihodnost mobilnosti
Prihodnost mobilnosti Mobilnost 2030: Pametna mesta so pešcem in kolesarjem prijazna mesta 3

S prihodnostjo mobilnosti v mestih se veliko ukvarjajo predvsem ponudniki vozil in informatiki, ni pa nujno, da so njihove rešitve...

Posel 2030
Prihodnost dela
Prihodnost dela Digitalizacija vpliva na prihodnost dela: Podjetja so pred pomembnim izzivom

Prihodnost dela prinaša korenite spremembe pri dojemanju, kaj sploh pomeni delovno mesto, s tem pa se spreminja tudi način dela in odnos...